Mozartov Requiem, Agnus dei –

meni je vseeno najljubši začetek,

pravi Arsen in v isti sapi dodaja:

Ne daj se, Ines! Sječaš li se Dolly

Bell, naj se vse prikloni moji žalosti,

naj obmolkne ptičje petje, regljanje

žab in rožljanje škržatov, šelestenje

listja naj preglasi moj piškavi nemir,

ko se vrtinčim v spominih nate, kot

bi se vrtele slike mojega življenja,

It can't be true, se zamajejo vratovi

ugaslih strun, iz katerih ne izvabi več

človeška roka prav ničesar, kar je

podobno zamaknjeni melodiji nakičenega

dneva, ugasni Sonce enkrat se za zmerom,

Dies Irae, dies ira, igra namišljeni gramofon,

dies irae, dies ira, in jaz počasi tonem

za Mozartov Requiem in se igram misso

funebre s hudičevim repom, črna maša

je itak Mrakova edina lastnina, s katero

je odkorakal v legendo, jaz pa kličem

tvoje ime, v upanju, da je vse samo

prevara čutov in da boš prišla, da boš

kot ponavadi dvignila slušalko ali me

samo pogledala predirno, kot bi skoz

mene poslala žarek upanja, ki prebode

vsako žalost in razkolje jo na dvoje.

Missa funebre je za mano, ko si odšla,

je s tabo odšel del mene, ni kliše, preveč

resnična je realnost tvoje smrti, da bi si

jo upal imenovati, preveč živo je vse v meni

v zvezi s tabo, da zmogel ugasniti bi plamen

zvestega prijateljstva, ki pomete z rojstvom

kaj šele s smrtjo, bedno, staro, neokusno

cipo, ki mi že toliko dragih je vzela, da

v meni še vedno živijo, jaz sem oni,

jaz sem drugi, jaz sem tisti drugi in ne

samo drugačen, tudi sončen dan je

oblačen in angeli vstajenja jemljejo tvoje

mi oko izpod žarometov mojega zlaganega

sebstva, šele skoz tebe je moje bitje in žitje

pridobilo vrednost, ko si kot sodnik pogledala

me nežno, da me je razneslo kot smodnik

iz puškine cevi nazaj v strelčeva pljuča.

Življenje človeških rodov je niču enako,

pa vendar v prsih nekaterih še vedno

sveti svetloba, ki ni od tukaj in prežarja

sobane vse bolj hromega telesa,

hropečega v lastno noč, kot da tabletke

so dovolj, da za en sam sredobežen hip

srečaš samega sebe, ti pa rabiš praznino,

da v njej se okoplješ, tebi pa zadostuje Nič,

da vanj se zaljubiš, da se zaviješ v bedo

življenja kot klošar v časopisni papir na

klopci v parku, ko ni več ničesar, kar bi

zbujalo lažno upanje na vse, kar ti je bilo

drago in ljubo, preden poklekneš pred

sveto rešnje telo, ki je v bistvu tvoje, le

rane so vrezane na drugih mestih in kri,

pomešana z znojem potuje po sebi lastnih

strugah, dokler se ne izlije v skupno morje

človeške bolečine, Ojdip se je oslepel kar sam,

da ne bi gledal, kar se videti ne sme, da ne bi

videl, kar se niti videti ne da, missa funebre

je ravno na vrhuncu, pravkar prhutajo angeli

iz njenih zloveščih čeljusti, ki naznanjajo prag,

čez katerega ne moreš več kričati, kjer bolečina

ukinja bolečino, pa vendar se vsake toliko časa

iz kisline časa dvigne nekdo, ki je podoben tebi,

in ta nekdo si ti, Monika, in streseš težek pesek

s svojih kril, ki so stoletja nosila trpljenje tujih

žil, da bi se razpela kot jadra čez omrtveli svet

in odjadrala tja, kamor jim moja črna sonca

ne morejo slediti brez posledic za svojo temo.

Ne moraš kar tako, nekaznovano, izgubljati

religij, tudi če so njihovi bogovi samo še oklepi

nikogaršnjih ran, ki se sušijo na pesku časa,

najlepši smo brez obraza in posmrtna maska

je kot zastarelo vino po grlu žejnega telesa,

ki omahne, še preden je zares shodilo, kadilo

že stoji pred zibko skupaj s svečo let, katere

vosek polzi po tvojih vročih dlaneh, z njimi

še vedno božaš moja odrta lica, ki zacvetijo

v tvojem blaženem pogledu, o Luč, zakaj si mi

ugasnila, ravno ko sem prvič stopil v lastno

temo z zanesenim korakom, kakor blaznež

po tračnicah brezupa, s katerih letijo glave

trilijonov trenutkov, zgoščenih v črn prstan,

ki me čaka pred vrati pozabe, da ga nataknem

čez odrevenele členke, da sežem po tvojih

neobstoječih cvetovih, ki niso izgubili svežine,

in ovenem, kot da me nikoli več ne bo tako,

kot sem bil s tabo, ves preplašen od ugaslega

upanja na odrešitev v peklenskem morju let.

Missa funebre je v bistvu darovana zame,

moje truplo leži v gnezdu tvoje odsotnosti

kot prezgodaj izležen sad, zaman čakajoč

na tvoje zlate črve, hrepeneče po použitju

v goltancu nezemske ljubezni, ki srka smisel

iz niča vsega, kar biva, kot bi spustil vodo

med presušene korenine že davno posekanih

dreves življenja, da zrase iz njih velika goba

skurjenih trenutkov, s katerimi Bog takrat, ko

je osamljen, mazili atomska bedra vseh svojih

reinkarnacij in med njimi je človek samo

prah na njegovih razpadlih čevljih, pohojen

od begotnega časa in zbrcan od nabijanja

v votle zidove sesirjenih želja kot v gluho

temo, v katero polzimo, da se ne zaletimo

v nedozorela upanja, da bo vse, kar raste,

nekoč morda preživelo svojo podobo rasti

in se naselilo, tja kjer se vsak trenutek zlomi

kakor svetloba v nekrščeni in pozabljeni vodi.

V bistvu pa je missa funebre za naju, kajti

če bi čas precedil skozi oblake doživete

begotnosti, ostal bi gotovo en sam pogled,

ki prežarja temo mojega dneva zdaj, ko te ni,

in me še vedno gleda iz oči v oči s peklom

let, ki niso ti prizanesla, kot meni ni prizanesel

tvoj odhod v večnost najinega vsestranskega

dialoga o vsem, kar hrani lačne duše v tem

praznem vodnjaku, ki se mu reče življenje,

vsem gobavem od vere v vstajenje lažne

svetlobe, ki če je iskrena, mora potemneti

od tvojega slovesa, o Monika, ker midva

veva, da časa ni, in če ni časa, tudi večnosti

ni, in tam, kjer ni trajnosti, tam tudi ni Boga,

preseda se kot brbljavi starec pred tvojo

čisto milostjo, kot bi želel, da mu končno nekdo

pomaga umreti, kajti po tvoji smrti ne bo

več nikogar, ki bi mu revežu zatisnil oči,

odhajam za tabo, moja Smrt, kajti vse, kar

sem doživel, ni nič, v primerjavi s tvojim

odhodom, samo nahranim še lačna usta

svojih otrok in spletem ženi vlečko, da bo

lahko v moji odsotnosti ljubila ovdovelost

vseh svojih neprespanih noči, zato bodi

pozdravljena, Monika, in darujoča maša

naj pozabljena obleži na sotočju najinih

večnih srečevanj na poti, kjer ni več poti!

vidzigon