ODPRTO PISMO GOSPODU
Svetilka telesa je oko,
je rekel in presvetlil moje telo,
zdaj ne morem več naprej
brez njega, moje oči so bile
prej navajene na temo, zdaj
hodim po njegovi poti in se
ne bojim več svoje ničnosti,
moj brat po očetu, saj vem,
da so po njem imenovane
moje stopinje, ko hodim
odločno skozi lastni nič,
kot bi hodil z njim po vodi.
zdaj ne morem več naprej
brez njega, moje oči so bile
prej navajene na temo, zdaj
hodim po njegovi poti in se
ne bojim več svoje ničnosti,
moj brat po očetu, saj vem,
da so po njem imenovane
moje stopinje, ko hodim
odločno skozi lastni nič,
kot bi hodil z njim po vodi.
Ne sodite, da ne boste sojeni,
je rekel in izrgal bruno iz
mojega očesa, da sem lahko
videl iver v bratovem očesu
in se razjokal nad njegovo
veliko žalostjo, o brat po krvi,
ter končno sprejel njegovo
temo s svetlobo, ki ni moja,
čeprav sem v njej, kot bi se
ponovno rodil, kajti glej, tako
velik je Gospod, da zmore,
česar nikoli ne bi zmogel sam.
je rekel in izrgal bruno iz
mojega očesa, da sem lahko
videl iver v bratovem očesu
in se razjokal nad njegovo
veliko žalostjo, o brat po krvi,
ter končno sprejel njegovo
temo s svetlobo, ki ni moja,
čeprav sem v njej, kot bi se
ponovno rodil, kajti glej, tako
velik je Gospod, da zmore,
česar nikoli ne bi zmogel sam.
Ljubi svojega bližnjega kakor
samega sebe, je rekel in jaz
sem vzljubil svoje sovražnike,
kajti sonce vzhaja nad hudobnimi
in pravičnimi ter pošilja dež
pravičnim in krivičnim, moja
ljubezen brez njega pa je slepa,
kakor je slepo ogledalo, zazrto
samo vase, o Gospod, ki tvojo
pest v svoji držim, saj vem, da
nalomljenega trsta ti ne zlomiš.
samega sebe, je rekel in jaz
sem vzljubil svoje sovražnike,
kajti sonce vzhaja nad hudobnimi
in pravičnimi ter pošilja dež
pravičnim in krivičnim, moja
ljubezen brez njega pa je slepa,
kakor je slepo ogledalo, zazrto
samo vase, o Gospod, ki tvojo
pest v svoji držim, saj vem, da
nalomljenega trsta ti ne zlomiš.
Ali ni življenje več kot jed in
telo več kot obleka, je rekel,
ko sem pil iz njegovega vrelca,
sit svoje lakote in golote misli
svojih, ki so me vodile stran
od njega, o Luč, ki svetiš
v brezdanjo temo mojega
sebstva, razsvetli moj obraz,
da bom lahko s čistim srcem
gledal v tvoje obličje, o Bog.
telo več kot obleka, je rekel,
ko sem pil iz njegovega vrelca,
sit svoje lakote in golote misli
svojih, ki so me vodile stran
od njega, o Luč, ki svetiš
v brezdanjo temo mojega
sebstva, razsvetli moj obraz,
da bom lahko s čistim srcem
gledal v tvoje obličje, o Bog.
Če je namreč luč, ki je v tebi,
tema, kako velika je tema,
je rekel, pa vendar šele zdaj
vem, kako dobro je zidati
na skali, ki jo noben vihar
ne more premakniti, in tako
iz svojih globin te kličem,
o Gospod, ko prihajam k tebi
skozi ozka vrata, saj vem,
kako tesna je pot, ki vodi
v življenje, in kako malo jih
je, ki jo najdejo, jaz sem jo
našel, o dobri moj Gospod.
tema, kako velika je tema,
je rekel, pa vendar šele zdaj
vem, kako dobro je zidati
na skali, ki jo noben vihar
ne more premakniti, in tako
iz svojih globin te kličem,
o Gospod, ko prihajam k tebi
skozi ozka vrata, saj vem,
kako tesna je pot, ki vodi
v življenje, in kako malo jih
je, ki jo najdejo, jaz sem jo
našel, o dobri moj Gospod.
Zelo, ampak res, zelo čudovito.
Pridružujem se abukali, pravi biser.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
- 22. 05. 2019 ob 03:52
- Prebrano 444 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132.28
- Število ocen: 8