Tam bova lahko zaspala
Stopiva skozi
gozd lajajočih lisic.
Preko vseh mehkih poti
in večnih trnovih grmov,
sipajva pogum
svojih negotovih korakov.
Samo včasih,
v noči sivih sov,
bova slišala,
kako poka površina
najinega neizrečenega.
In čisto tiho bova obstala,
da začudena,
z roko v roki,
prisluhneva tenkemu zvenu črepinj,
ko se bova razbila.
Sprehodiva se skozi puščobo
spomladanskih poganjkov -
od vzbrsta do jeseni
ne bodo vedeli,
kaj pomeni odločiti se
za pot, ki je ni.
Leziva v mahovje,
ki zaman prekriva ostre robove
kamenih odpadnikov.
Njihova golota bo razkrila
sram davnega,
a nikoli pozabljenega greha.
Tam bova lahko zaspala.
Potem, ko lačna nahraniva ptice
z zadnjimi drobtinami
sedaj že nepomembnih laži.
Da, da ... Všeč mi je ta tvoj liričen način podajanja poezije, Polona; besede ti gladko in mehko teko skozi živahne misli. :-)
Prijeten dan ti želim,
Sašo
Saša, uze mi reč iz usta (pardon s prsta ;-) ), upravo to i meni godi u ovoj pesmi, kad reči ne "grebu", ne "bodu"...
naslikaš mi podobe
pomaneš oči
zazibaš v krošnje
postelješ z mahom
zmeraj tako dobro minjavkneš <3
Najlepša hvala Sašo, Dean, Igor in Irena, za vaše slikovite in duhovite odzive. Vam želim en krasen dan!
Lp, Polona.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 19. 05. 2019 ob 12:15
- Prebrano 507 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 199.87
- Število ocen: 9