Tak, kot sem,

ne morem

več do tebe,

 

 

To, kar sem, ne gre več

v tvojo predstavo o meni.

 

 

Zidu med nama

preplezati ne morem.

 

 

Ta zid je najin odnos.

Ta zid je vse, kar veva

drug o drugem.

 

 

Zid je prevara.

Zid je varanje.

Samozaslepljevanje.

 

Ta zid, ki je najino skupno

življenje, je več kot zid.

 

 

Je utrdba.

Je branik, ki naju varuje

drugega pred drugim,

da se ne bi še enkrat

pustila prizadeti,

da si ne bi še enkrat

dopustila drug drugega

hoteti, kot hoče srna

biti zadeta med oči.

 

 

Kajti na mestu, kjer

so bile najine oči,

so zdaj samo še

stražni stolpi in

zaščitni jarki.

 

 

Mreže proti upajočim metuljem.

Vreče, da slučajno ne

prestopi spet bregove

najina zadušena strast.

 

 

In tako sva zdaj

vsak na svojem koncu

tega obzidja in si greva

nasproti, ko se srečava,

si bova rekla zbogom.

 

 

Že celo življenje si tako

hodiva nasprotI in čakava,

da si vzameva slovo,

že celo najino skupno

življenje se ločujeva

od sebe drug v drugem.

 

 

In vsa najina rojstva.

Vsi najini pobegi.

In skesane vrnitve.

Celotna najina ljubezen.

 

 

Vse to je ta zid,

ki je ščasoma postal

neprebojen.

 

In na drugi strani katerega

ni več ničesar, kar bi bilo

še skupno, niti otrok.

 

 

Kajti otroci so samo

majhne line v tem zidu.

Ki jih mašiva z željo

po zanikanju in

samoobvladovanju.

 

Skozi te line gleda Bog

v najine nepospravljene

sobane, v nered najine

do smrti ranjene ljubezni.

 

 

Pa vendar bo kmalu,

vsak hip bo prišel,

kot pride Bog v svojo

stvaritev, nekdo,

ki je boljši od mene.

 

 

Da prepleza tvoj zid.

 

 

Čakaš ga že od svojega

rojstva v mojih blodnjah.

Čakaš ga že od začetka

svojega časa zame.

Polna upanja ga čakaš,

že odkar se poznava.

 

 

Preplezal bo ta zid,

zlahka ga bo preplezal.

 

 

In ko bo prišel k tebi,

se boš, moja draga,

soočila z Bogom,

ki te je ustvaril

po svoji podobi.

 

 

In ko bo prišel,

se mu boš lahko

docela prepustila,

kot oseka prepusti

svoje mesto plimi.

 

 

In najin zid.

 

 

Bleščeča iluzija

najinega napora

najinega upanja

najine ljubezni.

 

 

Bo v enem samem

hipu razpadel,

kot zadnja želja

sprijaznjenega talca,

in zlate črepinje,

ki bodo ostale,

se bodo zarile

v najino srce.

 

 

In takrat.

 

 

te bom lahko,

rešen upanja,

rešen hotenja,

vsake želje po tebi,

znova poklical

 

 

po izgubljenem imenu.

 

 

Obrnila se boš.

 

 

In jaz bom stal tam.

Pred zidom,

zdaj že neobstoječim.

 

 

In čakal na strel.

 

 

O zid.

 

 

In strel.

 

 

In smrt.

 

 

In boljši človek.

 

 

In Bog.

 

 

Ki vstane

iz zazidanega groba.

 

 

In naju vzame

s sabo

kot relikviji

pozabljenega sveta.

 

 

Na svoj tron.

 

 

In reče.

 

 

Odpri se zid.

 

 

In ta zid.

 

Moja draga.

 

Se bo odprl.

 

 

Enkrat za vselej.

 

 

In naju povezal.

 

 

Za večno.

 

 

Ta zid.

 

 

Moja draga.

 

 

Ta zid.

vidzigon