Na črn, star trn je sedla drobna ptica,
boleče je izpraskalo nasmehe,
razlilo se je žvrgolenje v lehe,
kjer žalost orje brazde v mlada lica,
da bleda poje in ugaša krese,
kljun čada poln, v telo noč črna rine,
in sajasta se skriva luči, mine.
Ko zdi se mrtva, molk s seboj odnese,
dekle, zdaj starka, nosi v svet tišino,
grenkobo stiska s presušene veje.
On mehke verze daje na blazino,
tja v tuje perje, kakor njej popreje,
zdaj druga pije ga kot sladko vino.
Svoj črn, star trn si v kupo sama seje.
Ova pesma ima stas
e, da je još tambura
ko pratnja za mio glas
celovita bravura
Irena, izvrsni stihovi, puni osjećaja koje prenosiš na čitatelja.
"dekle, zdaj starka, nosi v svet tišino,
grenkobo stiska s presušene veje.
On mehke verze daje na blazino,"
Pozdrav i lijep nastavak vikenda ti želim!
Katica
Irena, prelepooooo.
Sonet, ki mi je segel v srce, kot pesem ptic trnovk. Čudovito ♡
lp Marija
vse mine ...
skozi okvire minljivosti
nas sledijo
sence ... včasih mehke
Sonet, ki meni sede v vsebinskem in oblikovnem smislu. ČESTITKE, Irena,
in lep pozdrav!
Dean :D slišala sem že ugasbene sonete, a s tamburicami še ne :D hvala, da se vtikaš ;) luštno je
*
Draga katica, hvala. Ti si ponavalka rimanih oblik, zato mi je v čast, da se te je moja pesem dotaknila. <3
*
Marijaaaaaaaaaa <3 prav tiste iste trnovke so visele z ozadju pisanja, ker sem se večer poprej pogovarja s hčerko o knjigi in seriji....izšlo se je seveda drugače, kakor je Ono hotelo :) hvala
*
Matajž, hvala, s soneti imam kar precej dela in če mi uspe, sem vesela, če pa znalec pravi, da je vredu, potem vse skup je bolj veselo :)
*
Igorj <3 res vse mine, a včasi ne znamo presekati misli, ki je kakor vrv in nas vleče nazaj, kjer je bolečina in je ne prenehamo srkati...sebi v škodo
*
Lean, hvala, ja, sonet, zame še zmeraj precejšen izziv ;)
*
Draga Breda, prav lepa hvala <3 ko objavim sonet, napeto pričakijem vas, mojstre, pa seveda Lidijo, ker sem zmeraj malo v dvomih...
*
Objem pa vsem
pi
Prekrasnooooo draga Irena!!!!!!
Dean :D nadam se, ni manje ;)
Hvala, draga Vesna <3
Poslano:
21. 05. 2019 ob 00:26
Spremenjeno:
21. 05. 2019 ob 00:32
Možda, kao čovek, treba da umuknem, nek progovore trava, reka, kamen, drvo... jer
Ivan Minatti
Nekoga moraš imeti rad.
Lepo, popolno, pi (drugo vejici v zadnjem verzu sem ti odstranila, da ne izgubljam časa s podčrtavanjem)!
Hvala, Lidija, me veseli, da mi je uspelo :) morda pa se celo naučim :)
zmeraj, ko objavim sonet, čakam...v krču :D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!