Obstali smo
pa smo starejši
prazni
polni neznanja
Opaziš kdaj
človeške oči
ki gledajo
skozi tebe
Čas nas preganja
na konec
morda na začetek
teče
Odraščajo otroci
v grozljivo podobo sveta
polnega besa
praznih stiskov dlani
Jutri odhaja
Nepomemben del vsakdana
da so le kristali zlati
in slika nasmejana
Pa smo vsi
na istem kolesu
do konca neba
verz neznanega poeta
Ko so vrata priprta
kukaš tja
kjer je edina sreča
modrost človeškega srca.
lepa razmišljanja..j liked*
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej_Krusic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!