Ne vem, kaj porečem naj sedaj,
v mislih se vračam nazaj, kjer bil je najin raj,
na trenutke vse, ko sva skupaj sanjala in upala,
da prišel bo najin dan,
čeprav sva dobro vedela oba, da to so le sanje, da midva bi kdaj bila ...
Spominjaj se vseh najinih noči, ki sva kradla jih v objemu večnosti.
Ni lahko, morda se Ti zdi nenavadno,
ko poskušam razložiti, kaj občutim,
da še vedno potrebujem Tvojo ljubezen,
po vsem tem kar sem storila,
ne boš verjel, vse kar boš videl je le senca,
ki sledi Tvojemu koraku
v objemu svile in nežno zre v Tvoje oči,
pogled njen pa govori...
Morala sem dovoliti, da se zgodi,
moram spremeniti,
ne morem ostati v življenju le senca nečesa, kar bi lahko bila jaz.
Poglej skozi okno, dežne kaplje mi polzijo po obrazu.
Izbrala sem svobodo, izbrala Tebe,
hodila vsenaokrog, poskušala znova in znova.
Nič ni bolj vznemirljivega,
bolj mamljivega od Tvojega objema, Tvojega poljuba.
Ne bom jokala za Teboj, ne bom ozrla se, ko boš odhajal,
čeprav bom dobro vedela, da končano je.
Resnica je, nikdar te ne bom zapustila,
zvezde v Tvoji očeh, usoda je v najinih rokah,
ni skrivnosti in ni laži,
je ljubezen tistih dni, ko bila sva jaz in Ti.
Zgodba najinega življenja,
nihče ne more čutiti kar čutim,
ko sva se ljubila, bila je igra,
vse drobne laži, da bi prikrile bolečino, izbrisale sledi.

Maja Kržišnik