Za sabo puščaš sledi

metulje ki v tišini

tekajo za pomladnim cvetom

in ni jih mogoče utišati

brez glasu mnogo govorijo

in slišim jih kako te preletavajo

krila in kljub vsemu imajo glas

s srcem ki nikoli ne miruje

v večnem iskanju pleza gor

proti nebu kakor orel

se spušča in čaka v zasedi

kakor da žrtev ni žrtev

ampak zemeljska čakalnica

koder pristajajo tiste misli

ki bi govorile na glas

če bi lahko

zato ostanejo  navidezno mirne

a poznam te

nikoli ne miruješ

si kakor zemlja

vrteč in iščoč

umiri se mi govori pogled

ko gledam dirko

in si mislim svoje

IŽ-lev