Na drevescu prostorja
se sramežljivo skriva mladika časa.
Presevna in zato čisto nevidna.
Toda, prej kot bo konec poletja,
bo preplezala še poslednji parobek nebja
in postala glavna veja.
Takšna, ki neprenehoma razcveta nove poganjke.
Svoje drobne svetove.
Ter dneve.
Te prostrane dneve,
da bodo scela naselili meglične ure
vse do začetka prihodnje pomladi.
Z ljubeznijo in skrbnim izborom besed si pospremil mlado rastlino v novo življenje in jo prebudil v želji po razcvetu. Ti znaš pričarati brano v doživeto in videno. Se mi pa poraja misel, da imajo te vrstice morda drug pomen, ne samo zbuditi rastlino, sicer pa interpretacija pesmi, je v očeh in občutenju bralca.
lp, ajda
Albin, kako zelo rada imam tvojo poezijo <3
Poslano:
07. 05. 2019 ob 10:46
Spremenjeno:
07. 05. 2019 ob 11:04
Ajda, najlepša hvala za občutene in prijazne besede, ki sem jih zelo
vesel ter seveda za pozorno branje.
Imaš popolnoma prav, končen izgled pesmi ukroji vsak bralec sam,
s takšno ali drugačno interpretacijo.
Lp, albin
Poslano:
07. 05. 2019 ob 10:52
Spremenjeno:
07. 05. 2019 ob 10:53
Te prostrane dneve,
da bodo scela naselili meglične ure
!vse do začetka prihodnje
pomladi!
Poslano:
11. 05. 2019 ob 08:34
Spremenjeno:
11. 05. 2019 ob 08:36
Lidija, najlepša hvala za tvoj komentar.
Popravil sem in združil pomlad s predhodnim verzom, tako da je četrta
kitica ostala trivrstična. Upam, da bo tako tudi v redu.
Lp, albin
Poslano:
13. 05. 2019 ob 08:27
Spremenjeno:
13. 05. 2019 ob 08:28
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!