* v odkrivanju mene je pot do sebe neznansko dolga, ker sem poskusil sad od prepovedanega drevesa, imam svobodo izbire. Od takrat slutim, da lahko črna luknja  posrka mojo luč, kar ovrže prepričanje, da v svetlobi ni teme. Šele ko ugotovim iluzijo, se mi odkrije slepilo,  le to pa zablodo potrdi. Iskra duše ne ugasne, utrne pa zlo, ki ga pro-izvajam s svojimi početji.
Ves čas se učim da poezija ne trpi razlag.
Bodi dobro.*

Je pa res, da se radi zasačimo pri razlagi

ona je vseprisotna, iznenada jo opazim

misleč, da bo bolj razumljiva

kot da sem bolj pameten

ko pojasnjeno potrjujem s pojasnilom.

Vsa poezija nam nekaj pripoveduje s svojim presenečenjem. Hvala za komentar

Tomi