Rekli so mi,

da ne vem kdo sem in kaj bi sploh rada.

Zato sem zasadila nohte v obraz in si iztrgala lica.

Da bi videla, zakaj zardim, ko mi reče da sem še premlada,

da bi razumela način na katerega se me dotika.

Nato sem izpulila lase.

Da bi osvobodila možgane in jim dovolila misliti

še o čem drugem kot o popkih japonske češnje,

s katerimi zakrivam trohneč smrad smrti,

ki se širi po telesu vsakič, ko me poljubi.

Sledile so oči.

Prebodla sem zenice z zobotrebci,

da bi razumela, zakaj ga gledam kot odvisnik svojo drogo,

čeprav vem, da mi počasi razkraja življenje.

Na koncu sem iztrgala srce.

Iskala sem droben utrip mišice in ko sem ga zatipala,

sem zarila roko skozi kožo, skozi tkiva, skozi vene in arterije,

ter ovila prste okoli srca.

Prinesla sem lupo ter jo usmerila na krvav organ,

ki je mirno utripal v moji dlani.

Bum, bum, bum.

Preučila sem ga z leve, z desne, od zgoraj, od spodaj,

in da bi bila res prepričana, še po diagonali.

Srce je bilo vedno počasneje.

Bum… Bum… Bum…

Kmalu bo umrlo.

Izrezala sem lica, izpulila lase, prebodla oči, ter…

iztrgala srce.

Samo zato, ker so rekli, da ne vem kdo sploh sem in kaj bi rada.

Bum……

Srce je umrlo.

Jaz pa še vedno ne vem odgovora.

Lara Šalamun