naslonjen na težo oblaka
gledam odhajanje dežja
navzdol
na začetek
naseljen v kapljo
padam
polzim po steklu
vzameš me v dlan
objameš s prsti
spustiš na popek
rojen iz tebe
v naročje neba
vdihujem zrak
vase in vate
da se potopiva
v najin izvir
urednica
Poslano:
07. 05. 2019 ob 08:55
Spremenjeno:
07. 05. 2019 ob 19:24
Močna pesem o soodvisnosti in povezanem krogu ... Globoko simbolična in hkrati nežna, malo erotična ... Teče kot voda, kot življenje, kot ljubezen, vera, upanje
Uh, Lidija, kako me preslikaš v čutenja, ki so buhtela kot magma, vztrajno, nezadržno. Hvala!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!