Ko pada dež in je nebo polno temnih oblakov

drugi niso najbrž dobre volje.

Veliko raje bi se sprehajali na topel sončen dan.

Vendar ne jaz.

Ob dežju postanem živa.

Rada poslušam kako majhne kapljice trkajo po mojem oknu.

Zdi se mi, kot bi poslušala jok plavolase deklice s sivo rožo laseh.

Rada jo imam tako kot vse druge bele podobe resničnosti.

Rdeči listi ki se ovijajo okoli mojih rok ne bodo oveneli zlahka.

Ne vem še točno kaj jim daje rasti.

A ko mi bo svetloba odprla oči bom to krvavo rastlino izruvala brez slabe vesti.

Hekata Jurandova