Devetsto dni že čas molči,

koža se stara, dlan drhti.

Bil je pesek takrat še težka skala,

na pečini nad mano je tiho spala.

Očistilo nebo je zemljo zaigrane fasade,

žrtvovalo cvetove brhke in mlade.

S hitrostjo vetra je skala polzela,

na dnu hriba jo siva cesta je ujela.

Ta daje na izbiro le dve smeri,

dol za spomine, gor do zvezd pa boli.

Karkoli izberem, nekoč bom prah,

v odmevu svoje duše slišim temen strah.

Tudi neizživeto življenje tiho mine,

bom le drobec iz sveta neskončne sipine. 

margarina