Sava je reka, izvira iz rane,
globoko v živo zemljó izkopane.
Jaz sem kamenček v produ njenem,
v produ njenem gluhonemem.

Sava je reka, ki ne šumi.
Izpita duša v valéh ječi.
V vrtincu njenih travnatih las
nekoč davno sem izgubila obraz.

Sava teče grobo, se zliva
v morje - pa vrača neminljiva.
Kjer se ji zdi, tam me odloží.
Tam me odloží, kjer najbolj boli.

Sava tiho teče. Slepoto
mi kaplje v oči, v usta samoto.
Dolgo me je odlagala -
k ljubezni me je polóžila.

Samo za hip! In že se reka
dalje v okljuke življenja steka.
Kjer se ji zdi, tam me odloží.
Tam me odloží, kjer me ni. Kjer me ni.

Aleksandra Kocmut - Kerstin