Ta noč te je ubila -
in veš le ti,
kako je smrt nemila,
kako boli.
Odšel si stran.
Dvignil si roké
od strašnih sanj,
ki so ti kljuvale v srce.

A tvoje so oči
ostale tu z menoj,
kot da prosíle bi:
Postoj!
Saj ni težkó -
le strah nas je,
ker je temnó ...
En sam cvet dehteč
pokrij čez nas,
da bo topló,
pa ne bomo več,
nič več
jókale za njo ...

Aleksandra Kocmut - Kerstin