IX
Enotna mi srcé in duh kipita,
ljubezni sta odmev in moje nade
sprehajati s teboj se prek livade,
kjer kopa se v tolmunu Afrodita.
Življenje takšno blo bi dolce vita,
težave bi uklónile se rade,
rešile stiske se kar iz navade,
bila bi čaša vedno neizpita
radòsti, sreče in pa harmonije,
v kateri bi se ptičke veselile,
pojoč v pomladi svoje melodije.
Še dalje bi se zate pesmi vile,
srcé in duh jim dala litanije,
razklana od podobe tvoje mile.
X
Razklana od podobe tvoje mile
vedoč, da venec vozlov ne prereže
in pesem skozi kamen ne poseže,
ne vstavljata si v glavo več idile.
Ljubezni puščice najbrž zgrešile
so ljubljeno srcé prepolne teže
in slutnje, da te name nič ne veže,
globoke rane so mu zapustile.
Mu torej dano v prazno bo ljubìti,
ostala bol bo dolgo neprevpita,
ker ni s teboj mi dano sreče vžiti.
Brez tebe dan in noč se pusta zdita,
srcà in duše ni mi moč krotiti –
željam se tvojim vdajata opita.
XI
Željam se tvojim vdajata opita ,
kljub dejstvu, da ju vse povprek ovira
in ta ljubezen družbi ne parira,
še vedno tebe si najbolj želita.
Zdaj z vencem čustva niso več prikrita,
pa naj me družba še naprej zatira,
s posmehom me nikdar ne vrže s tira,
ljubezen bo še vedno plodovita.
Ljubìti greh te ni, čeprav si mlada
in komaj rože so semen rodile
za cvetje pomladanskega nasada.
V ljubezni čisti so se nastanile
vse moje setve, da morda znenada
enkrat iz pesmi bodo rože vzklile.
XII
Enkrat iz pesmi bodo rože vzklile
na tvoji morda ne, a moji prsti,
v cvetove se prelili bodo brsti,
jokaje jih oči bodo plodile
v spomin presrečnim dnevom, ko ljubile
mehkò besede so me v nežnovrsti,
ko tvoj mi glas je stati dal še v čvrsti
pokončni drži - niso je zlomile
nikdar prepreke naložene pléčim,
ker sreča se je zdela celovita,
saj mano vzdihom dala si ječéčim.
Bila takrat je moja duša sita,
začela pot je verzom hrepenečim,
jim dala kliti moč bo valovita.
XIII
Jim dala kliti moč bo valovita
za cvetje, ki bo grobnico krasilo,
ko v meni bo življenje ugasnilo
in trajno žara bo z zemljo prekrita.
Še onkraj groba me boš, čudovita
navdihnila s pojavo svojo milo,
v radòsti bo srcé prešerno, čilo
če z ménoj tam boš stala, prečastita.
Nikdar mi vez s teboj ne bo odvzeta,
spominčice za vedno ohranile
podobo bodo ljubega dekleta.
Skoz' čas se bodo pesmi zaprašile,
a hvala vila se bo skozi leta
aleji od ljubezni silne sile.
XIV
Aleji od ljubezni silne sile,
kod tvoja noga bo nekoč stopila,
je moja pesem častno obljubila
pospremit te z deviškostjo Sibile
duhovno skoz duševne Termopìle,
ko enkrat boš življenja čašo pila,
ko žalost se ponovno bo vrnila
in solze se v očeh bodo iskrile.
Takrat se spomni, kar ti za darilo
bilo nekoč je dano poezije
iz srca, ki le tebe je ljubìlo.
Srcé klicàlo te bo 'z zakristije,
v dokaz, da te ne bode pozabìlo,
dekle, le zate nov ta venec sije.
MAGISTRALE
D ekle, le zate nov ta venec sije
U tiral ti bom z njim poti odmeva
N avkreber, kod srcé skrivaj zahteva
J okale bodo zvezdne galaksije.
I z krajev daljnih se ta pesem vije
I z srca zanjo sem podal netilo
Z a ogenj, ki mu plati je nemilo
V verigah dano venca utopije.
E notna mi srce in duh kipita,
R azklana od podobe tvoje mile
Ž eljàm se tvojim vdajata opita.
E nkràt iz pesmi bodo rože vzklile
J im dala kliti moč bo valovita
A leji od ljubezni silne sile.
Vprašanja in komentarji so zelo dobrodošli. Lp.
Orfej
ko tvoj mi glas je stati dal v čvrsti
pokončni drži, ki niso je zlomile
ko tvoj mi glas je stati dal tam v čvrsti
pokončni drži. Niso je zlomile
...
Hvala. Bom popravil. Lp.
Orfej
Pojdi tudi na prvi del ;)
Bravo! Čudovito prepleten sonetni venec!
Čestitke!
Lp, Jošt Š.
Zelo lep sonetni Venec, dragi Orfej.
Prevzel me je z vsebino in formo.
Res lep preplet bolečih, nežnih, romantičnih čustev ♡
Lp, Marija
Dragi Orfej ☆
napisal si lepo delo, na katerega si lahko zelo ponosen.
Sama sem velik oboževalec del, ki imajo vsebino (pomen), če pa se avtor izkaže še v formi, ki si jo izbere, lahko rečem samo:
Klobuk dol, ČESTITAM!!!
Lepi podčrtanki (*_*)
lp Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!