I
Dekle, le zate nov ta venec sije,
navdih mu dala muza je s Parnàsa
da stihov mojih pesem zlatolasa
zdaj trosi cvetke nove elegije.
Ni videlo oko, kar srce bije
na celem svetu lepšega mu stasa;
mi vzeta je razsodnost gologlasa,
ki dana je bila od očetije.
Prisluhni mu, dekle, kako ječeče
srcé mi bolno za teboj gineva,
ki si vklenìla v kot ga svoje ječe.
Ah hitro, hitro nama čas mineva
a védi, ločim z vencem te iz gneče –
utiral ti bom z njim poti odmeva.
II
Utiral ti bom z njim poti odmeva,
da tvoje bo ime povsod slovelo,
kjerkoli se bo pesmi moje pelo
ljudem lepote tvojega odseva.
Kovat' te v zvezde mi srcé veleva;
morda zjasni se tvoje lice velo
prodre do srca ti veliko delo,
milina stihov mojega napeva.
Morda odpadla bodo vsa bremena,
k veselju nekega boš segla dneva,
loveč njegova blažena semena.
Takrat zravnala se boš, draga déva
in šla po potkah svojega namena
navkreber, kod srcé skrivaj zahteva.
III
Navkreber, kod srcé skrivaj zahteva
se vzpela boš nekoč 'z globin Gerjona
iz krajev muk in večnega zatona,
kjer bolna duša ti sedaj sameva.
Vso bledo, majhno te v svoj plašč odeva
trpljenja grenkega mračnjaška cona,
bila le- ta poslana je od trona
Fortune k pesmim mojega sospeva.
Pomagal rad bi céliti ti rane
z napevi svoje srčne melodije
strupene za trpljenja lačne vrane.
Pregnala družno mračne bi vizije
in zgodbo, ob kateri razrahljane
jokale bodo zvezdne galaksije.
IV
Jokale bodo zvezdne galaksije
nad tabo, ki storjena ti prisila
bila je od domačega azila
glavarja tvoje rodne domačije.
Krivica trpka, ki do néba klije
bridkòst je nežni duši zapustila
razuma mlado srčnost razlastila,
da strta se sedaj po prsih bije.
Prihodnost negotova se odpira
in v nič razblinjajo se iluzije,
počasi duša si svoj prav utira.
Vsej strti ti srcé trpeče vpije
ob dejstvu, da iz tvojega izvira,
iz krajev daljnih se ta pesem vije.
V
Iz krajev daljnih se ta pesem vije
mrakoba je srca in mojih vzdihov
ves ranjen zanjo ískal sem navdihov
odet v obskurdnost svoje letargije.
'Z oblakov trumoma deževje lije
požara ne uspe gasit' prepihov
saj célile ne bodo ran in stihov
orkanov divjih srčne razprtije.
Razum zaman iz modrih knjig prebira
zaman prav vso posvetno je mazilo,
ko zaigrala mi je tvoja lira.
Kar ránilo me ni, me bo ubilo
ljubezen le plamti in ne zamira,
iz srca zanjo sem podal netilo.
VI
Iz srca zanjo sem podal netilo
oči ovila je v luči bleščavo
jim dala gledat upanje sanjavo ,
lepote tvoje čudežno darilo.
Ti meni hkrati strup si in zdravilo
stezìca, pot, ki vodi me v naravo
užiti nje čarobnost in blodnjavo
v prividih tebe, ki si mi mamilo.
Vsa misel se je tebe oklenila
semenje prašno je na novo vzklilo,
podoba starih ran se izgubila.
Za vedno ti bo klasje hvalo vilo
zahvale pesem níkdar pozabila
za ogenj, ki mu plati je nemilo.
VII
Za ogenj, ki mu plati je nemilo
oznáčila ga modra je orlica,
saj moč mu ni uzreti tvoj'ga lica,
obličje tvoje v molk se je zavilo.
Le čému čakaš, da se bo zgodilo,
ko nate v gozdu že preži lisica
in vmes še vedno dolga bo daljica,
da trnje naju bo za vek ločilo?
Sta muzi dve bili le v tem življenju
le dvakrat zabučale so žirije,
srcè se dvakrat vdalo koprnenju.
Spoznal sem - pesem solze ne izmije
in jokal sam bom v mukah , hrepenenju
v verigah venca večne utopije.
VIII
V verigah dano venca utopije
se čúditi ogljenemu lasišču.
Z obrazom belim druži se v stičišču,
ob ustnah rožnatih dehtečih sije.
Peha se mi razumnost v anarhije,
oči črnina je z menoj v očišču,
prav vsako noč popelje me h križišču
pomladnih dnevov skupne nostalgije.
Lepota tvoja lipe je cveteče,
milina slepcev le očem zakrita,
ki niso b'le deležne tvoje sreče.
Začetek je s teboj noči in svita
kjer sred' življenja barke opoteče
enotna mi srce in duh kipita.
No, končno :)
Ja, se opravičujem, zadnje dneve sem bil zaposlen in nisem imel kaj dosti časa za pesem.si. Lp.
Orfej
ki niso ble deležne tvoje sreče
Se sedaj piše v pogovornem jeziku?
LP, mcv
Res se težko zadržujem zadnje čase. Morem pripomniti ... iz komentarjev tega venca, se da lepo razbrati človeški značaj. :)
Pa ne to, da ni ok, da se nas opozori na napake. Ok je. Ful OK.
Bolj to, kako se nas opozori na napake. In eno je šala - drugo pa čista hladnost.
... navadne travke pač že od nekdaj zavidajo spominčicam
da dodam še en ščepec soli
pa naj mi zameri kr cev svet!
Lepo pozdravleni + J :D <3
Oh, mcv, lahko bi samo prijazno namignila, da manjka opuščaj in vse skupaj bi zvenelo bolj prizanesljivo .. pač en opuščajček več in dopuščanje prešernovske arhaičnosti, ki je (se vidi) eno izmed vodil tega venca.
Hvala za opazko, pa še kdaj!
Lp, lidija
Poslano:
15. 05. 2019 ob 12:28
Spremenjeno:
15. 05. 2019 ob 12:53
Sorry, vlečenje teh deževnih in hladnih dni me dela zelo nataknjeno, kar občuti vsa okolica :(
abukala, sploh si ne predstavljaš, kako lepe in raznolike so 'travke', zame popolne kot katerokoli živo bitje!
Tvoja izjava "... navadne travke pač že od nekdaj zavidajo spominčicam" me zato ne prizadene toliko kolikor je bil tvoj namen (ob vsej tvoji človeški toplini). Dojela pa sem, da hočeš povedati, da sem jaz ničvredna 'travka', orfej pa čudovita 'spominčica', ki bi ji morala zavidati njeno popolnost.
Mene površen oz. malomaren odnos do jezika pač moti in to povem naravnost.
LP, mcv
Oprosti, to ni blo prav od mene. Seveda so lepe in raznolike.
Ko so že prej letele kritike na Orfeja, ki niso bile v mojih očeh primerne, sem se krepko zadržala. Tvoj komentar je bil samo pika i. Preprosto ne morem mimo tega te dni, kot praviš, so dnevi hladni in muhasti, meglijo nam tankočutnost.
Smo pa le vsi ljudje kravi pod kožo. S takšnimi pogovori pa sigurno slabemu vremenu nasprotujemo.
Hvala modricvet,
miren dan ti želim!
Ja prav imaš, ne bi smela tako. Moj način izražanja ni bil na mestu. Zame je pesem orfeja spominčica in ne maram, ko travke dušijo njegove cvetove. Ni treba da dušijo, lahko jih samo nežno umaknemo. Sicer pa si modricvet, tega ti nihče ne more odvzet. In moje mnenje je enako vredno, kot mnjenja vseh ostalih. Torej smo spet tam, da je prav opozriti na napake, ampak vse je odvisno na kakšen način to poveš. :)
Pa še enkrat,
miren dan ti želim!
Citiram:
Oprosti, to ni blo prav od mene. Seveda so lepe in raznolike.
Ko
so že prej letele kritike na Orfeja, ki niso bile v mojih očeh
primerne, sem se krepko zadržala. Tvoj komentar je bil samo pika i.
Preprosto ne morem mimo tega te dni, kot praviš, so dnevi hladni in
muhasti, meglijo nam tankočutnost.
Smo pa le vsi ljudje kravi pod kožo. S takšnimi pogovori pa sigurno slabemu vremenu nasprotujemo.
Hvala modricvet,
miren dan ti želim!
arbukala, ne vem, na kakšne kritike na Orfeja namiguješ, moje niso bile.
Orfej, naj ti ta debata ne vzame poguma pisati pesmi v formi. Pohvaljen, ker se trudiš. In nihče od nas ni bil že od samega začetka vrhunski, mnogo nas tudi nikoli ne bo. A vseeno nam pisanje veliko pomeni, kot tudi zavest, da naše pisanje kdo prebere in pohvali, kar je dobrega.
LP, mcv
Alenka, poznamo te, vemo, kaj ti pomeni jezik in poznamo tvoje pesmi.
Naj nas ta predolg mraz ne požene v igro prestolov. Med pavoverne boje. Nalezljivo postaja :D
Summer is coming <3
Jon Sun
Saj nisem rekla, da tvoje kritike, rekla sem kritike, ki so že prej letele - in niso bile tvoje. Tvoj komentar je bil samo pika na i, da mi pač ni uspelo držati jezika.
Bojda je bolje spodrsniti na tleh, kot na jeziku. Bo že držalo. :)
Ajde še tretjič,
miren dan ti želim.
Abukala, dnevi so spolzki in mokri
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!