KOPRNENJA (SONETNI VENEC) - 1 DEL

                                                               

                                                        

                                                            


                                                                            

                                                                        
                                                                          
                                                                                I


                                                 
 
                                                                Dekle, le zate nov ta venec sije,
                                                                navdih mu dala muza je s Parnàsa
                                                                da stihov mojih pesem zlatolasa
                                                                zdaj trosi cvetke nove elegije.

                                                        
                                                               Ni videlo oko, kar srce bije
                                                               na celem svetu lepšega mu stasa;
                                                               mi vzeta je razsodnost gologlasa,
                                                               ki dana je bila od očetije.

 

                                                               Prisluhni mu, dekle, kako ječeče
                                                               srcé mi bolno za teboj gineva,
                                                               ki si vklenìla v kot ga svoje ječe.

 
                                                              Ah hitro, hitro nama čas mineva
                                                               a védi, ločim z vencem te iz gneče –
                                                               utiral ti bom z njim poti odmeva.


                                                             
                                                                               II


                                                            
                                                               Utiral ti bom z njim poti odmeva,
                                                               da tvoje bo ime povsod slovelo,
                                                               kjerkoli se bo pesmi moje pelo
                                                               ljudem lepote tvojega odseva.

                                                           
                                                               Kovat' te v zvezde mi srcé veleva;
                                                               morda zjasni se tvoje lice velo
                                                               prodre do srca ti veliko delo,
                                                               milina stihov mojega napeva.

     
                                                               Morda odpadla bodo vsa bremena,
                                                                k veselju nekega boš segla dneva,
                                                                loveč njegova blažena semena.

   
                                                                Takrat zravnala se boš, draga déva
                                                                in šla po potkah svojega namena
                                                                navkreber, kod srcé skrivaj zahteva.

 


                                                                              III


                                                              

                                                                Navkreber, kod srcé skrivaj zahteva
                                                                se vzpela boš nekoč 'z globin Gerjona
                                                                iz krajev muk in večnega zatona,
                                                                kjer bolna duša ti sedaj sameva.

         
                                                                Vso bledo, majhno te v svoj plašč odeva
                                                                trpljenja grenkega mračnjaška cona,
                                                                bila le- ta poslana je od trona
                                                                Fortune k pesmim mojega sospeva.

                                                     
                                                               Pomagal rad bi céliti ti rane
                                                               z napevi svoje srčne melodije
                                                               strupene za trpljenja lačne vrane.

                                                           
                                                               Pregnala družno mračne bi vizije
                                                               in zgodbo, ob kateri razrahljane
                                                               jokale bodo zvezdne galaksije.


                                                IV

 


                                                               Jokale bodo zvezdne galaksije
                                                               nad tabo, ki storjena ti prisila
                                                               bila je od domačega azila
                                                               glavarja tvoje rodne domačije. 

                                                           
                                                               Krivica trpka, ki do néba klije
                                                               bridkòst je nežni duši zapustila
                                                               razuma mlado srčnost razlastila,
                                                               da strta se sedaj po prsih bije.

   
                                                               Prihodnost negotova se odpira
                                                               in v nič razblinjajo se iluzije,
                                                               počasi duša si svoj prav utira.

                                                           
                                                              Vsej strti ti srcé trpeče vpije
                                                              ob dejstvu, da iz tvojega izvira,
                                                               iz krajev daljnih se ta pesem vije.



                                                                                 V
  

     
                                                               Iz krajev daljnih se ta pesem vije
                                                               mrakoba je srca in mojih vzdihov
                                                               ves ranjen zanjo ískal sem navdihov
                                                               odet v obskurdnost svoje letargije.

                                                         
                                                               'Z oblakov trumoma deževje lije
                                                               požara ne uspe gasit' prepihov
                                                               saj célile ne bodo ran in stihov
                                                               orkanov divjih srčne razprtije.

             
                                                               Razum zaman iz modrih knjig prebira
                                                               zaman prav vso posvetno je mazilo,
                                                               ko zaigrala mi je tvoja lira.

                                                            
                                                                Kar ránilo me ni, me bo ubilo
                                                                ljubezen le plamti in ne zamira,
                                                                iz srca zanjo sem podal netilo.

                                               VI

 


                                                                Iz srca zanjo sem podal netilo
                                                                oči ovila je v luči bleščavo
                                                                jim dala gledat upanje sanjavo ,
                                                                lepote tvoje čudežno darilo.

                                                        
                                                                Ti meni hkrati strup si in zdravilo
                                                                stezìca, pot, ki vodi me v naravo
                                                                užiti nje čarobnost in blodnjavo
                                                                v prividih tebe, ki si mi mamilo.

                                                        
                                                                Vsa misel se je tebe oklenila
                                                                 semenje prašno je na novo vzklilo,
                                                                 podoba starih ran se izgubila.

                                                              
                                                                 Za vedno ti bo klasje hvalo vilo
                                                                 zahvale pesem níkdar pozabila
                                                                 za ogenj, ki mu plati je nemilo.

 

                                                                               VII

 

                                                                 Za ogenj, ki mu plati je nemilo
                                                                 oznáčila ga modra je orlica,
                                                                 saj moč mu ni uzreti tvoj'ga lica,
                                                                 obličje tvoje v molk se je zavilo.

                                                             
                                                                 Le čému čakaš, da se bo zgodilo,
                                                                 ko nate v gozdu že preži lisica
                                                                 in vmes še vedno dolga bo daljica,
                                                                 da trnje naju bo za vek ločilo?

                                                         
                                                                 Sta muzi dve bili le v tem življenju
                                                                 le dvakrat zabučale so žirije,
                                                                 srcè se dvakrat vdalo koprnenju.

                                                    

                                                                 Spoznal sem - pesem solze ne izmije

                                                                 in jokal sam bom v mukah , hrepenenju

                                                                 v verigah venca večne utopije.

                                                                 

                                                            

                                                                                VIII

                                     

                                      V verigah dano venca utopije
                                                                    se čúditi ogljenemu lasišču.
                                                                    Z obrazom belim druži se v stičišču,
                                                                    ob ustnah rožnatih dehtečih sije.

                                                       

                                                        Peha se mi razumnost v anarhije,
                                                                oči črnina je z menoj v očišču,
                                                                prav vsako noč popelje me h križišču
                                                                pomladnih dnevov skupne nostalgije.

                                                                 

                                                                Lepota tvoja lipe je cveteče,
                                                                milina slepcev le očem zakrita,
                                                                ki niso b'le deležne tvoje sreče.

 

                                                                Začetek je s teboj noči in svita

                                                                kjer sred' življenja barke opoteče

                                                                enotna mi srce in duh kipita.

                                                               

                                                                

                                                               

                                                                 
               

orfej

 1 2 > 

orfej

Poslano:
24. 04. 2019 ob 19:37

Ta venec sem napisal iz ljubezni do Dunje, ki sem jo spoznal lansko poletje med bivanjem na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo . Med nama se je razvil prijateljski odnos, ko pa sem želel od nje še kaj več, me je začela ignorirati in me še vedno ignorira. 

Pesmi so nastajale počasi, prežemajo jih ljubezen, letargija, trpljenje in še marsikaj drugega.

Kdor želi  pristneje doživeti razpoloženje, ki prevladuje v pesnitvi, in tudi moja čustva do nje, mu priporočam pesem Edvina Fliserja z naslovom Njej.

Ker je sonetni venec avtobiografski, se zna zgoditi, da se vam bodo ob branju pojavljala vprašanja.Vprašajte!

Komentarji so zelo zaželjeni. Lp.

Orfej

Zastavica

abukala

Poslano:
24. 04. 2019 ob 20:12

Orfej, neverjeten si :) in občudovanja vreden!

Zastavica

abukala

Poslano:
24. 04. 2019 ob 20:19

 čudovito lahko okusiš to grenko sladkobo

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
24. 04. 2019 ob 20:21
Spremenjeno:
24. 04. 2019 ob 20:22

bravissimo in :O


Zastavica

vega

Poslano:
25. 04. 2019 ob 00:06

Dihjemajoče. Tako nežno, krhko in ranljivo, kot metuljeva krilca, in vendar vtkano v čvrsto spevnost. Tako nedolžno, čisto in izpovedno, kot je lahko (neuslišana) ljubezen. Tako lepo uokvirjeno, kot je lahko sonetni venec, da bi se še Juliji milo storilo, Prešernu pa bilo v ponos. :) En velik bravo, Orfej!  


Zastavica

salke

Poslano:
25. 04. 2019 ob 07:59

Vsa čast in poklon odkritosrčnosti in pesmi, ki izžareva močno ljubezen.

Veliki pozdrav Orfej,

Salke

Zastavica

Gregor Markič Factotum

Poslano:
25. 04. 2019 ob 08:32
Spremenjeno:
25. 04. 2019 ob 08:33

Pridružujem se vsemu, kar so zgoraj zapisali drugi. Lepo branje res. 

Zastavica

triglav

Poslano:
25. 04. 2019 ob 15:33
Spremenjeno:
25. 04. 2019 ob 15:33

Ja, bravissimo, 

zelo osebno, pretresljivo (IV. sklop verzov se me je zelo boleče dotaknil), ljubeznivo, trpeče ...


lp Marija 


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
26. 04. 2019 ob 20:36
Spremenjeno:
26. 04. 2019 ob 20:39

 Dobra struktura,  za vzgled ti je sicer prešernovska arhaičnost, a nič zato,

par nujnih popravkov, orfej:














( ker predlog V ni samostojen zlog)

I

                                                               Prisluhni mu, dekle, kako ječeče
                                                               srcé mi bolno za teboj gineva,
                                                               ki si vklenìla ga v  kot svoje ječe.

                                                         

IV

                                                              Prihodnost negotova se odpira
                                                                in v nič razblinjajo se iluzije,
                                                               počasi duša si svoj prav utira.


-------------------

 V

     
                                                               Iz krajev daljnih se ta pesem vije
                                                               mrakoba je srca in mojih vzdihov
                                                               ves ranjen zanjo ískal sem navdihov
                                                               odet v obskurnost svoje letargije.


                                                                 'Z oblakov trumoma deževje lije
        !   RODILNIK                                 gasiti moč mu ni požar prepihov

                                                                požara ne uspe gasit' prepihov 

                                                               saj célile ne bodo ran in stihov
                                                               orkanov divjih srčne razprtije.

             
                                                               Razum zaman iz modrih knjig prebira
                                                         !      zaman prav vse posvetno je mazilo,
                                                               ko zaigrala mi je tvoja lira.

VII

 

 

                                                                 Za ogenj, ki mu plati je nemilo
                                                                 označila ga vsevedna  modra je orlica,  (12?)
                                                                 saj moč mu ni uzreti tvoj'ga lica,
                                                                 obličje tvoje v molk se je zavilo.

                                                             
                                                                                                                          

                                                              *   Videč, kak' pesem sólze ne izmije
                                                                  bilo jokati v mukah hrepenenju,
                                                                  v verigah dano venca utopije.


!!!( *Modro tercino bi moral poenostaviti, ker je skladenjsko preveč posiljena in nerazumljiva!)

                                            


Lp, L                 
                                                                



Zastavica

orfej

Poslano:
26. 04. 2019 ob 21:11

Spesnil sem popravek za izpostavljeno tercino :


Spoznal sem - pesem solze ne izmije

in jokal bom v mukah, hrepenenju

v verigah venca večne utopije.

Lp.

Orfej

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
26. 04. 2019 ob 21:54

Super, če upoštevamo, da v ni samostojen zlog, bi dodala samo še


Spoznal sem - pesem solze ne izmije

in jokal sam bom v mukah, hrepenenju

v verigah venca večne utopije.

Zastavica

orfej

Poslano:
26. 04. 2019 ob 21:59

Hvala! Bom popravil.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
01. 05. 2019 ob 17:24

Takle trud si zasluži priznanje :)

Čestitke za lepo spleten venec.


Lp, lidija

Zastavica

modricvet

Poslano:
01. 05. 2019 ob 22:50

Kako pa to, da od 8. soneta vidim samo 10 vrstic, (4 manjkajo)?


LP, mcv

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
01. 05. 2019 ob 23:04

Tako je, kam so šli, orfej, vrni jih ;)

Zastavica

Dean

Poslano:
02. 05. 2019 ob 13:54

Ako ćemo pošteno, nije pošteno!

Evo neću nikog drugog da uzmem za primer, uzeću sebe.
Dobih za neku tamo žvrljotinu podvučeno, mislim a šta drugo je u poređenju sa samo jednim sonetom, kojim bilo, da ne Zaboravimo ni Petra Rangusa, nego žvrljotina.

Evo da budem egocentričan pa da kažem da je svaka pojedina glosa, ili sonet samo dva puta bolji od moje, koje bilo, žvrljotine.

Pa još povezanost - dakle 2+1=3 puta, pa još Madrigal, 3+1=4 puta. Ej četiri puta, i to bar četiri puta; dakle trebao bi dobiti 15*4=60. Hajd Lidija je pomagala pa nek bude 57 podvlačenja za autora i 3 puta za urednicu. A dobijeno samo dva podvlačenja!


Šta bi se moglo uraditi? Ne ide da na ovome ostane, nije pošteno.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 05. 2019 ob 00:26

Dean, vse je v redu, ne skrbi, avtor mora samo vrniti izgubljene verze v osmi sonet ... ko se pesem enkrat podčrta, je namreč ni možno več urejati ... torej čakamo na Orfejevo potezo, nobene panike ni in Orfej ne potrebuje odvetnika ;)

Lp, lidija

Zastavica

Dean

Poslano:
06. 05. 2019 ob 01:48

Lidija, uveravam te da nisam toliko glup, da ne znam kako je stvar tehničke prirode, da se popravi bag (BUG, škrat).

Doista sam govorio samo i jedino o izuzetnom kvalitetu (iznimni kakvoći) konkretno ovog Sonetnog venca i u nagoveštaju (nekonkretno) o odličnom kvalitetu glosa i Rangusovih soneta.

Dakle ne govorih o Orfeju, ne o Rangusu, ne o autorima Glosa, već o Sonetnom vencu, o glosama i o Rangusovim sonetima - ruku na srce su - Deane (to ja sam sebi, na glas) stani i čitaj, i čitaj, i čitaj...

Sp (Srdačan pozdrav) Dean

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 05. 2019 ob 09:18

Dean,  :)

Zastavica

orfej

Poslano:
06. 05. 2019 ob 17:13
Spremenjeno:
06. 05. 2019 ob 17:14

  Popravljeno!

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

orfej
Napisal/a: orfej

Pesmi

  • 24. 04. 2019 ob 19:26
  • Prebrano 1760 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 407.3
  • Število ocen: 17

Zastavica