I
Dekle, le zate nov ta venec sije,
navdih mu dala muza je s Parnàsa
da stihov mojih pesem zlatolasa
zdaj trosi cvetke nove elegije.
Ni videlo oko, kar srce bije
na celem svetu lepšega mu stasa;
mi vzeta je razsodnost gologlasa,
ki dana je bila od očetije.
Prisluhni mu, dekle, kako ječeče
srcé mi bolno za teboj gineva,
ki si vklenìla v kot ga svoje ječe.
Ah hitro, hitro nama čas mineva
a védi, ločim z vencem te iz gneče –
utiral ti bom z njim poti odmeva.
II
Utiral ti bom z njim poti odmeva,
da tvoje bo ime povsod slovelo,
kjerkoli se bo pesmi moje pelo
ljudem lepote tvojega odseva.
Kovat' te v zvezde mi srcé veleva;
morda zjasni se tvoje lice velo
prodre do srca ti veliko delo,
milina stihov mojega napeva.
Morda odpadla bodo vsa bremena,
k veselju nekega boš segla dneva,
loveč njegova blažena semena.
Takrat zravnala se boš, draga déva
in šla po potkah svojega namena
navkreber, kod srcé skrivaj zahteva.
III
Navkreber, kod srcé skrivaj zahteva
se vzpela boš nekoč 'z globin Gerjona
iz krajev muk in večnega zatona,
kjer bolna duša ti sedaj sameva.
Vso bledo, majhno te v svoj plašč odeva
trpljenja grenkega mračnjaška cona,
bila le- ta poslana je od trona
Fortune k pesmim mojega sospeva.
Pomagal rad bi céliti ti rane
z napevi svoje srčne melodije
strupene za trpljenja lačne vrane.
Pregnala družno mračne bi vizije
in zgodbo, ob kateri razrahljane
jokale bodo zvezdne galaksije.
IV
Jokale bodo zvezdne galaksije
nad tabo, ki storjena ti prisila
bila je od domačega azila
glavarja tvoje rodne domačije.
Krivica trpka, ki do néba klije
bridkòst je nežni duši zapustila
razuma mlado srčnost razlastila,
da strta se sedaj po prsih bije.
Prihodnost negotova se odpira
in v nič razblinjajo se iluzije,
počasi duša si svoj prav utira.
Vsej strti ti srcé trpeče vpije
ob dejstvu, da iz tvojega izvira,
iz krajev daljnih se ta pesem vije.
V
Iz krajev daljnih se ta pesem vije
mrakoba je srca in mojih vzdihov
ves ranjen zanjo ískal sem navdihov
odet v obskurdnost svoje letargije.
'Z oblakov trumoma deževje lije
požara ne uspe gasit' prepihov
saj célile ne bodo ran in stihov
orkanov divjih srčne razprtije.
Razum zaman iz modrih knjig prebira
zaman prav vso posvetno je mazilo,
ko zaigrala mi je tvoja lira.
Kar ránilo me ni, me bo ubilo
ljubezen le plamti in ne zamira,
iz srca zanjo sem podal netilo.
VI
Iz srca zanjo sem podal netilo
oči ovila je v luči bleščavo
jim dala gledat upanje sanjavo ,
lepote tvoje čudežno darilo.
Ti meni hkrati strup si in zdravilo
stezìca, pot, ki vodi me v naravo
užiti nje čarobnost in blodnjavo
v prividih tebe, ki si mi mamilo.
Vsa misel se je tebe oklenila
semenje prašno je na novo vzklilo,
podoba starih ran se izgubila.
Za vedno ti bo klasje hvalo vilo
zahvale pesem níkdar pozabila
za ogenj, ki mu plati je nemilo.
VII
Za ogenj, ki mu plati je nemilo
oznáčila ga modra je orlica,
saj moč mu ni uzreti tvoj'ga lica,
obličje tvoje v molk se je zavilo.
Le čému čakaš, da se bo zgodilo,
ko nate v gozdu že preži lisica
in vmes še vedno dolga bo daljica,
da trnje naju bo za vek ločilo?
Sta muzi dve bili le v tem življenju
le dvakrat zabučale so žirije,
srcè se dvakrat vdalo koprnenju.
Spoznal sem - pesem solze ne izmije
in jokal sam bom v mukah , hrepenenju
v verigah venca večne utopije.
VIII
V verigah dano venca utopije
se čúditi ogljenemu lasišču.
Z obrazom belim druži se v stičišču,
ob ustnah rožnatih dehtečih sije.
Peha se mi razumnost v anarhije,
oči črnina je z menoj v očišču,
prav vsako noč popelje me h križišču
pomladnih dnevov skupne nostalgije.
Lepota tvoja lipe je cveteče,
milina slepcev le očem zakrita,
ki niso b'le deležne tvoje sreče.
Začetek je s teboj noči in svita
kjer sred' življenja barke opoteče
enotna mi srce in duh kipita.
Ta venec sem napisal iz ljubezni do Dunje, ki sem jo spoznal lansko poletje med bivanjem na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo . Med nama se je razvil prijateljski odnos, ko pa sem želel od nje še kaj več, me je začela ignorirati in me še vedno ignorira.
Pesmi so nastajale počasi, prežemajo jih ljubezen, letargija, trpljenje in še marsikaj drugega.
Kdor želi pristneje doživeti razpoloženje, ki prevladuje v pesnitvi, in tudi moja čustva do nje, mu priporočam pesem Edvina Fliserja z naslovom Njej.
Ker je sonetni venec avtobiografski, se zna zgoditi, da se vam bodo ob branju pojavljala vprašanja.Vprašajte!
Komentarji so zelo zaželjeni. Lp.
Orfej
Orfej, neverjeten si :) in občudovanja vreden!
čudovito lahko okusiš to grenko sladkobo
Poslano:
24. 04. 2019 ob 20:21
Spremenjeno:
24. 04. 2019 ob 20:22
bravissimo in :O
Dihjemajoče. Tako nežno, krhko in ranljivo, kot metuljeva krilca, in vendar vtkano v čvrsto spevnost. Tako nedolžno, čisto in izpovedno, kot je lahko (neuslišana) ljubezen. Tako lepo uokvirjeno, kot je lahko sonetni venec, da bi se še Juliji milo storilo, Prešernu pa bilo v ponos. :) En velik bravo, Orfej!
Vsa čast in poklon odkritosrčnosti in pesmi, ki izžareva močno ljubezen.
Veliki pozdrav Orfej,
Salke
Poslano:
25. 04. 2019 ob 08:32
Spremenjeno:
25. 04. 2019 ob 08:33
Pridružujem se vsemu, kar so zgoraj zapisali drugi. Lepo branje res.
Poslano:
25. 04. 2019 ob 15:33
Spremenjeno:
25. 04. 2019 ob 15:33
Ja, bravissimo,
zelo osebno, pretresljivo (IV. sklop verzov se me je zelo boleče dotaknil), ljubeznivo, trpeče ...
lp Marija
urednica
Poslano:
26. 04. 2019 ob 20:36
Spremenjeno:
26. 04. 2019 ob 20:39
Dobra struktura, za vzgled ti je sicer prešernovska arhaičnost, a nič zato,
par nujnih popravkov, orfej:
( ker predlog V ni samostojen zlog)
I
Prisluhni mu, dekle, kako ječeče
srcé mi bolno za teboj gineva,
ki si vklenìla ga v kot svoje ječe.
IV
Prihodnost negotova se odpira
in v nič razblinjajo se iluzije,
počasi duša si svoj prav utira.
-------------------
V
Iz krajev daljnih se ta pesem vije
mrakoba je srca in mojih vzdihov
ves ranjen zanjo ískal sem navdihov
odet v obskurnost svoje letargije.
'Z oblakov trumoma deževje lije
! RODILNIK gasiti moč mu ni požar prepihov
požara ne uspe gasit' prepihov
saj célile ne bodo ran in stihov
Razum zaman iz modrih knjig prebira
! zaman prav vse posvetno je mazilo,
ko zaigrala mi je tvoja lira.
VII
Za ogenj, ki mu plati je nemilo
označila ga vsevedna modra je orlica, (12?)
saj moč mu ni uzreti tvoj'ga lica,
obličje tvoje v molk se je zavilo.
* Videč, kak' pesem sólze ne izmije
bilo jokati v mukah hrepenenju,
v verigah dano venca utopije.
!!!( *Modro tercino bi moral poenostaviti, ker je skladenjsko preveč posiljena in nerazumljiva!)
Lp, L
Spesnil sem popravek za izpostavljeno tercino :
Spoznal sem - pesem solze ne izmije
in jokal bom v mukah, hrepenenju
v verigah venca večne utopije.
Lp.
Orfej
Super, če upoštevamo, da v ni samostojen zlog, bi dodala samo še
Spoznal sem - pesem solze ne izmije
in jokal sam bom v mukah, hrepenenju
v verigah venca večne utopije.
Takle trud si zasluži priznanje :)
Čestitke za lepo spleten venec.
Lp, lidija
Kako pa to, da od 8. soneta vidim samo 10 vrstic, (4 manjkajo)?
LP, mcv
Tako je, kam so šli, orfej, vrni jih ;)
Pa još povezanost - dakle 2+1=3 puta, pa još Madrigal, 3+1=4 puta. Ej četiri puta, i to bar četiri puta; dakle trebao bi dobiti 15*4=60. Hajd Lidija je pomagala pa nek bude 57 podvlačenja za autora i 3 puta za urednicu. A dobijeno samo dva podvlačenja!
Dean, vse je v redu, ne skrbi, avtor mora samo vrniti izgubljene verze v osmi sonet ... ko se pesem enkrat podčrta, je namreč ni možno več urejati ... torej čakamo na Orfejevo potezo, nobene panike ni in Orfej ne potrebuje odvetnika ;)
Lp, lidija
Dean, :)
Poslano:
06. 05. 2019 ob 17:13
Spremenjeno:
06. 05. 2019 ob 17:14
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!