Padlim angelom

Se bi vas dalo spreobrniti? 

Bi lahko spet prebudili pravo, pradavno bit in opustili lastno voljo, ljubosumje, škodoželjnost?

Ljubezen je bila vedno večja, svetlejša in močnejša od vsega, kar lahko katerokoli bitje sploh kdaj

 

občuti.

 

 

Je upravičeno, da padli angel joče?

Verjetno je. Vsak sme jokati, kot se sme smejati.

Kaj objokuje? Svobodo, ki jo je zavrgel ali svobodo, ki jo je hotel okusiti?

 

Kakšen je naš Bog? Pravičen. To je sigurno in neizpodbitno.

 

Jaz pa ne morem obsojati angela, saj še ljudi ne smem.

Poskušam razumeti. Zakaj ne bi? Kako boš ljubil čisto, če ne poznaš čisto nasprotje?

Ljudje smemo prositi za odpuščanje, ko to čutimo s celotnim srcem, kaj pa padli angel?

 

Čuti na zemlji toplino? Kako občuti sonce? Dež?

Kaj ljubi angel, katerega Bog noče več pogledati? Res ljubi zlo?

Ali je zmanipuliran kot današnje glave? Raje hodi s temo, ker ima tam družbo?

 

Mogoče pa sploh ne ljubi! Kar more biti grozno.

Se veseli, da bo ves obup in jezo spustil na dan in bo končno resnično padel?

Ali pa se bo samo prepustil in zamižal, da ne vidi usode, ki ga že tako dolgo čaka?

 

Pogreša angel svoja krila ali Boga?

Bi mu bilo odpuščeno, če bi pogrešal svojega Očeta?

Ali lahko angel naredi samo eno napako, ki ga za vedno vrže v jamo?

 

Naš Bog je pravičen Bog in ve kaj počne, njemu zaupam.

 

Padlim angelom pa ne morem zameriti početja, ker sem človek. Človek pa jih od nekdaj posluša brez, da bi hotel razumeti. Neumna ideja se je ljudjem dobesedno usrala na dušo. Po pravem bi morala biti jezna na ljudi, kar tudi ne smem, ker vidim ta prekleti krog in imam veliko

 

upanje.

 

 

Upanje, da je kateremu od vas srčno žal. Vsaj enemu.

Da pade Sinu Kristusu pred noge in se pokesa. Mogoče bi bil to ključ.

Naš Bog je usmiljen Bog in vidi naša srca, milosten do tistih, ki so ponižni.

 

Ampak vi to najbolje veste padli angeli.

Že iz zibelke ste me hoteli spraviti na levo stran in saj veste …

za nekaj časa vam je uspelo, ravno toliko, da sem vaše okolje dobro spoznala.

 

Ne bojim se vas in vaših prijateljev.

Ko ni zla odznotraj, tudi zlo odzunaj nima vstopa.

Jaz bom Bogu služila, vam pa dajem prosto pot, da vzamete kar je vaše.

 

Ne bom vas strašila, kot ste vi mene.

To je moje darilo, ker ste mi pokazali temo in njene globine.

Ljubezen je bila vedno večja, svetlejša in močnejša od vsega, kar lahko katerokoli bitje sploh kdaj

 

občuti.

 

 

 

 

abukala

Komentiranje je zaprto!

abukala
Napisal/a: abukala

Pesmi

  • 19. 04. 2019 ob 00:33
  • Prebrano 340 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 77.4
  • Število ocen: 3

Zastavica