Osamljen sem ko sem sam.
Sam sem v srcu, sebe ne prepoznam.
Zapiram vrata, gradim ograje,
da ni vsiljivcev, da ni vstaje.
Moj duh miruje, nerazumljive spletke snuje,
ni dostopen, se ne zmaje.
Osamljen sem, ko odcepljen sem od Sebe,
ta Sebe pa ima svojega sebe,
ki globoko v sebi hoče Tebe.
Morda pa se mora vsak Sebe odpreti,
začeti verjeti, nato storiti.
Meje med sebstvi se bodo spojile,
hitro bodo opazile,
da prihajajo iz istega doma,
iste vile.

Vse manj sem osamljen.
Po plasteh odkrivam svoje globine,
ki skačejo s klifa udobja, z visoke pečine
v morje življenja v zelene modrine.
Premagam se. Premagam Sebe.
Prej bil sem kaplja v vesolju,
v nikogarsnjem vidnem polju.
Zdaj vem bolje: sem kaplja v kateri je celo vesolje.
Sam sem. Sam sebi dovolj.

Osamljenost nič več ne obstaja,
nič več ne sprašuje,
nobenih dvomov več ne poraja,
stran potuje.
Pustil sem ji, da se je ustalila,
kavo sva popila, se pogovorila.
Na koncu v slovo je pomahala,
ko je v sebi Sebe spoznala.

Živa Grah