Šla bom v jutro in čakala,

da vame zaplesala bo pomlad.

Razvnela bom vse čute,

zacvetel bo šopek spečih nad.

Ustavila se bom ob osameli skali,

jo s prsti božala, mehčala.

Pazljivo stopala po njenem robu,

skrivnosti svoje ji izdala. 

V prebujajočem gaju sence bom lovila,

skrbno bom vpijala, kar se spreminja,

se naslonila na cvetočo, divjo češnjo

in zdelo se mi bo, da sem boginja.

Zapela bom na preoranem polju,

da iz zemlje bo priklilo žito. 

Metulje bom lovila begajoče,

nemir svoj presejala skozi sito.

Prežvečila bom brezov list,

Ne bom se o okusu več spraševala.

Še na trobentico bom zaigrala,

nato njen sladki nektar posesala.

V zvončke potopila bom pogled

in kot vedno obstala brez besed.

Na zemljo prislonila bom uho,

v njeno valovanje ujela vse telo.

Učila se bom od narave

kot mlad, radoveden orlič ,

zasejala živa, zdrava semena

in pazila, da jih ne ukrade ptič.

nada pecavar