Tišina.

Kako brezhibna je lahko tišina.

Vendar hkrati tako napadalna in obtožujoča.

Ne razumem njene melodije.

Pa vendar je tišina ustvarjalna.

Sama,

samcata,

tiha,

siva tišina.

Ali pa porogljiva,

z očmi vate uprtimi,

tišina.

Včasih je posledica tišine

tiha,

nevidna,

neopazna.

Včasih pa je glasna in vznemirljiva.

Vendar ne zame.

Vse te mrke oči iščejo novo tišino,

da jo lahko popolnoma utišajo.

In njihove oči se ustavijo na meni.

Hekata Jurandova