Zmrzujem.

Zmrzujem od hladnih solz,

ki mi tečejo po bledem obrazu.

Vendar nihče ne opazi mrtve sape,

ki mi v trenutku zdrzne neodločen obraz.

Vsi verjamejo mojemu pomanjkljivemu nasmehu.

Moja šibka energija se dotakne nekaterih skeptičnih ljudi,

s katerimi nimam več kaj opraviti.

A vseeno se počutim kot bi se utapljala

v vrtincu iskanja samopodobe.

Moje ravnovesje je izčrpano

in išče, in kliče,

vendar se nobena voljna ljubezen ne odzove.

In samo sedim

in čakam

in se počutim

kot bi bila že nekaj časa mrtva.

Hekata Jurandova