Kako si drzneš, 

klečati pred mano in me prositi usmiljenja? 

Ustani! Kaj mene prosiš?

Še preden si komaj izustil tisti prisiljeni oprosti, sem ti oprostila. Odpuščanje je moje delo. Ti pa vrni zemlji vse solze, ki sem jih zate prejokala. Moje in še od ostalih revic. Bile so reke, ki so višale morsko gladino. Še imaš čas ugotoviti rešitev, ki sem bila. Da, bila sem. Rešitev je spala v tvojem objemu. Dokler se nisi odločil, da jo zavržeš. Zavržeš za vse poželjive poglede, ki si jih lahko ujel. Imel si karto za večnost. Lahko bi plaval v oceanu čiste ljubezni in spokojnosti. Pa nisi hotel. Raje si poslušal svoj požrešen ego in z njim veselo nazdravljal. Soncu si za nekaj časa odvzel vse žarke. Glej na kaj si nazdravljal. Da, smiliš se mi. Vem, kako je boleče, ko ne razumeš kaj si storil, da se ti godi takšna krivica. Premisli. 

Pozabil si name in hkrati pozabil na mojega očeta, Očeta,

ki ti kroji usodo.

abukala