zaustavljam misli
in se prepustim
počasnemu toku reke
vdihujem brstenje drevja
ornamenti fasad
mi vežejo pogled
v temnini med dvema zebrama se zavem
kako zelo pogrešam
tvojo nezapleteno ljubezen
zlagaš jo kot kocke v hiše na obrežju
prečenje je neizbežno
in ne vem povsem
kaj je onkraj
mogoče vsaj to
da je srečanje
sestavljeno iz besede sreča
mogoče je laguna <3
laguna bi bila odlična : )
kako zelo rada imam tvoje pesmi...občutek imam, da sem ti tako blizu...
kakšna prevara je lahko poezija :D a lepa, lepa :)
Čutenje v vedenju, da z verzi porajam občutenja, je vsaj tako čarobno, kot takrat, ko jih pišem.
S tolikom lakoćom i u tako duboke metafore pretačeš koncept emocije. Osjećam bìlo tvoje riječi.
Tko si ti?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!