
Dež po ulici izpira spomine,
kamni v eno mrmrajo
vse mine, vse mine, vse mine...
V vetru se vrtinči pesek
in počasi srka dotike,
ki se izgubljajo v neznane oblike.
Jata kričečih lastovic
neumorno krade besede,
nastaja občutek velike zmede.
Jutro objemajo sveži pogledi.
Tla v eno mrmrajo
vedno novi, vedno novi izgledi.
Ufff, Nado, mahom me podsjetila na Baladu iz predgrađa! Izvrsna!
Nisem poznala te pesmi, pa sem jo šla prebrat. Ganljiva. Moja je seveda bolj preprosta, brez socialne note...Nastala je lani poleti na morju, ko sem odprla vrata med nevihto, je ena mojih ljubših, ko se kar izlijejo. Dobro poznaš poezijo in jo tudi globoko doživljaš in sem vesela, da te je pripeljala do balade. Asociacije se lahko še svobodno sprehajajo...
Hvala za odziv in pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!