V samoti me doseže
Vse.

Celo ljubimci, tisti davni,
Porumeneli od črk in prahu,
Kamor sem jih spravila.
Celo kraji, tisti daljni,
Motni od pozabe in meglic,
Teh ogonov minljivosti.
Celo tiste stare sramote,
Majhne in nepomembne,
Ki so se vdrle nekam za oči,
Se uskladiščile za
Samotne čase.
Le zato, da me lahko
Znova dosežejo.
Tam, kjer me doseže vse.
Kjer vse tako pristno zaboli.
Kjer sem le kaplja, ki nima
Niti vejice, na katero bi se
Obesila.

V samoti.

Aleksandra Kocmut - Kerstin