Reka se lije skozi noč in skozi dan, vsakič je, kot da bi se zbudil iz sanj. Nova je pot po kateri hodim, a stara zgodba, ki jo pripovedujem. Nisem več otrok, a zdi se mi, da nikoli nisem bil. Globoko v sebi čutim, da nekaj manjka, nekaj kar je temljnega, nekaj česar ni v vsakomur. Kaj mi bo vse znanje sveta, če me svet požre vase?! Kaj mi bo ves denar, če z njim ne bom zmožen komu pomagati. A vendar vsak dan se sprašujem kaj sem, kdo sem, zakaj sem. Preliva v meni se dobro in zlo-želim se najti. Kaj počnem? Sram me je, razmišljam o sebi a vendar se ne najdem. Znam plavati, a vendar se potapljam in ne vidim izhoda....

Leo Levcek