Skupaj skočila sva iz pečine v neznano,
a vendar padala sva vsak zase,
že zdavnaj bilo je najino sonce prodano,
jok hladi njega spomine na dobre stare čase.

Tako zelo sva za sanjami se gnala,
da pozabila sva, da sebe imava.
Šele blizu konca sva to spoznala,
zadonelo je, ko ujela naju mehka je trava.

Celiva danes drug drugega rane,
bosa hodiva, a spet ne veva kam,
od časa do časa naju življenje zadane,
vsaj padava ne, živiva miren pristan.

margarina