Po temnem nebu pretaka se ena čudna stvar,
grozi, da še hujša bo kot vihar.
Nevihtni oblak kotali se in drvi,
grom hoče, da svetlobni blisk ulovi.

Grmenje čudna moreča je melodija,
veliko moč pripisala mu je mitologija.
Kot bi napovedovala strašno eksplozijo,
stopnjuje grozo s svojo dramaturgijo.

Narava uravnava ravnovesje snovi,
njihovo moč, krotijo le bogovi.
Pobesnele sile ustvarjajo pravi pekel,
zažari čez nebo kot žarek svetel.

Strela ima veliko energijsko moč,
grozeče zažari v temno noč.
Nevidno sprošča se velika energija,
to nevarna je elektrina.

Ko vidiš strelo, ki trenutno te oslepi,
odpre ti misel, duhovno te okrepi.
Človek usode vnaprej ne moreš krojiti,
strela te z jasnega neba preseneti.

Po svodu riše se svetlobna čarovnija,
ko zažari, nastane prava umetnija.
Ko sliši se udar, telo odreveni,
želi si, da odnesel bi jo poceni.

Udar strele je peklensko vroč,
pri tem razvije veliko energetsko moč,
se zemlja strese, poka drevje,
vse okrog leti perje, strah zaznava živčevje.

Ko nevarnost blizu je, oblije znoj ga vroč,
ni časa, da umakne se proč.
Brani se, noče biti za vabo,
vzame usodo v svoje roke in rabo.

Človek rabi srečo, da ne zadane ga čudna stvar,
da usoda z njim se ne igra, da ni vladar,
da izbere druge tarče, da cilj ima v drugi nameri,
da udari mimo, da pozornost drugam preusmeri.

Po temnem nebu pretaka se ena čudna stvar,
strela pokaže moč in električni udar.
Ni možno pravega sistema razviti,
zaveda se, da strele ne more uloviti.

V življenju je potrebno imeti občutek za pravo stvar.
ne izzivati usodo in izpostavljati se za neznano stvar.
Strela je prispodoba, da zgodi se lahko čudna stvar,
ki nepredvidljivo zaradi koristi drugih, obrne svet v smer prevar.

Ko v daljavi skupaj udarita blisk in grom,
preganja me zadnji dvom.
Spoznam, da narava je nad vsem,
jaz to vem, torej živ sem.

Sopotnik