Medle oči so strmele vame,
daleč v dimu so ostale same.
Tam v svetu nežnega hrepenenja,
sladkih obljub, praznega hotenja.

Vdih modre reke in sivega betona,
on tihotapec, žrtev pa ona.
Vzel ji je tisto, kar do sveta je še čutila,
pod pretvezo, da ne bo se v noči izgubila.

Ukradel je sol ji potnega telesa,
dušo vonja, kot poleti šabesa.
Gube na obrazu, ki naredil je smeh,
ostajajo danes skrbi njiju obeh.

Sama v telesu, okoli praznina,
zvezde nad njo, ob njem globina.

margarina