Gejzir je planil.

Drzno, noro je

bruhnilo na plano.

Požvižga se na

običajno, utečeno,

na moj mirni spanec,

prav nič ga ne

brigajo koristi.

Krohota se,

ko krade

mi možgane.

Kar je mirno, milo

mi več ne pripada.

Divji konji v galopu,

ne bojim se prepada.

Preskakujem prostor, čas,

planeti, zvezde, eter, zrak,

vsakodnevni vrtiljak,

dvigam se in padam.

V stare, zvite korenine

zarivam se globoko.

Židek sok se toči,

polzi iz las,

liže nos, obraz,

polni organe, vedno

bolj množijo se oči.

Vidim molk svetišč,

ki kričijo v tišino,

arhetipi priplavajo

na voljno površino.

V ognju plesa

izžgem podplate,

si olupim kožo,

meso postrgam,

zacvetijo rane.

Tulim kot volkulja,

kregam se z bogovi,

sem zarodek,

vila, starka ,

duša,

ki se rodi na novo.

nada pecavar