Sanjala sva obzorja
ki se ne končajo
imela sva skupne zamisli
velike načrte jasne poti
Potem sem jaz odšel
Stojim nekje med koncem sanj in
začetkom vdiha
spomnim se žalostne sence vrbe
od takrat kot mimoza nežno
dehti v vonju strahu
Noč kot bi hotela sence prekriti
in tisti ritem nihajev brezvoljnosti
kot bi segal v večnost
Sédiva senca
sédiva naj vem da si tu
da še brazdaš tok temé brez odsevov
Ker zdaj ni tvoj čas
gladina je vznemirjena
plapola kot želatina
kruta od strahu in
skrčena v zdrizasto zmes obupa
Ves ta čas ko me ni bilo
se je voljnost brezšumnosti strjevala
in se zgostila vse do strašljive spačenosti
Te lahko povrnem v navdih?
Lahko vate potopim sanje in
sproščenost drsenja?
Sédiva senca
poskusiva pozabiti
poskusiva verjeti
Prepričan sem da morava zreti v prihodnost
in biti tok
Morava verjeti da sva tok
Nihče od naju ne ve
kaj je za ovinkom
Za zavojem je zmeraj nova obala
Kaj če tam ni več grozljivosti in je toplo?
Morda tam ne boš več negibnost
morda boš tam ptica
Takrat spoznaš svobodo
Zdaj pa si senca
polna žalosti tolikšne žalosti
da so ti jo zapisali v ime
Igrivost vetra pa se je zapletla nekam
med odpadlo listje in odmrle korenine
Skupaj bova pričakala dan
tokrat ne bom odšel
skupaj bova kot nekoč
pestovala tišino
slepo za žalost in tesnobo
samo najino tišino
takšno kot je bila
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!