SÉDIVA SENCA

Sanjala sva obzorja

ki se ne končajo

imela sva skupne zamisli

velike načrte jasne poti

Potem sem jaz odšel

 

Stojim nekje med koncem sanj in

začetkom vdiha

spomnim se žalostne sence vrbe

od takrat kot mimoza nežno

dehti v vonju strahu

Noč kot bi hotela sence prekriti

in tisti ritem nihajev brezvoljnosti

kot bi segal v večnost

 

Sédiva senca

sédiva naj vem da si tu

da še brazdaš tok temé brez odsevov

Ker zdaj ni tvoj čas

gladina je vznemirjena

plapola kot želatina

kruta od strahu in

skrčena v zdrizasto zmes obupa

Ves ta čas ko me ni bilo

se je voljnost brezšumnosti strjevala

in se zgostila vse do strašljive spačenosti

 

Te lahko povrnem v navdih?

Lahko vate potopim sanje in

sproščenost drsenja?

Sédiva senca

poskusiva pozabiti

poskusiva verjeti

Prepričan sem da morava zreti v prihodnost

in biti tok

Morava verjeti da sva tok

Nihče od naju ne ve

kaj je za ovinkom

Za zavojem je zmeraj nova obala

Kaj če tam ni več grozljivosti in je toplo?

Morda tam ne boš več negibnost

morda boš tam ptica

Takrat spoznaš svobodo

Zdaj pa si senca

polna žalosti tolikšne žalosti

da so ti jo zapisali v ime

 

Igrivost vetra pa se je zapletla nekam

med odpadlo listje in odmrle korenine

Skupaj bova pričakala dan

tokrat ne bom odšel

skupaj bova kot nekoč

pestovala tišino

slepo za žalost in tesnobo

samo najino tišino

takšno kot je bila

Milan Novak

Komentiranje je zaprto!

Milan Novak
Napisal/a: Milan Novak

Pesmi

  • 28. 03. 2019 ob 13:47
  • Prebrano 460 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 197.4
  • Število ocen: 9

Zastavica