Zgodaj je vstala.

Ni se pogledala v ogledalo.

Ves dopoldan je ponavljala,

kaj mu bo rekla,

ko je pripravljala govejo juho,

njegovo najljubšo jed.

Ko je prišel,

je vsa njena energija odtekla

in obljubljala,

jutri pa zares.

Nekaj dni ni šla ven.

Če je kdo kaj vprašal,

je zamomljala mantro

padla sem po stopnicah.

Spet.

Čez dan se je bala.

Ponoči je pestovala žalost, nemoč.

Vedno bolj se je sovražila.

Zgodaj je vstala.

Skrbno si je porezala nohte.

Že več let ni nosila pikaste obleke.

Zavzeto je krtačila kratke lase.

Čutila je neznansko olajšanje.

Končno je imela vajeti v svojih rokah.

Popolnoma mirna je gledala,

kako odteka...

nada pecavar