Vlak se ustavi na kolodvoru.
Skozi še zaprta vrata
ne vidim tvoje silhuete
in dobro ohranjenega starega fiata.
Ključ spomina je premalo,
da bi te premaknil nazaj,
v očetovsko vlogo šoferja,
ki me vozi od železniške postaje domov.
Zvečer je na programu
tvoja najljubša glasbena oddaja.
Ali sega spevno dihanje meha
do tvojih novih koordinat?
Tu nihče ne udarja takta z nogo
in polovičen otrok v meni
ne zmore plesati.
Teža pogrešanja je prevelika,
da bi se odlepila od prizemljene žalosti.
Spotika me,
ko stopim čez prag,
kjer sem odrasla.
Upesnjeno pogrešanje in pesem vsaj polovičnega otroka, ki ji v odraslosti ni težko upesniti prizemljene žalosti ... ta je močan poriv in močna muza
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!