zavesa dežja v soju obcestne svetilke
prikliče vonj po zamegljenih steklih
ko čakava na popoldansko temo
da prekrije lesket nagajivih pramenov
in se odprejo vrata v soparnost
ki se lepi na kožo in lase
zdrsneva čez rob večera
v zaobljen prostor niča
prepleten z napetimi strunami
ki utripajo v sozvočju
z izdihi rdeče sape
ki me spominja na žamet
Pred tvojim stihom i gromovi uzmiču!
Igorj... Božanstveno!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!