Ne bo zatajila,
občuti otroka,
ko smeje se v sreči
in v žalosti joka.

Ona vedno je tu,
ko želiš se spočiti,
govorico obraza
ne moreš ji skriti.

Čuti s teboj
in po tiho opazi,
ko zmagaš v življenju
in tu so porazi.

Z nami joče kot dež
in se smeje kot sonce,
je mavrični svet
na vse kraje in konce.

Zato …

… spoštujmo jih,
dokler so z nami,
lahko le na njihovi
puščamo rami.

Sprejmimo skrb,
ki je včasih nerodna,
saj se bo z nami
borila do podna.

Četudi je stara
in svet ne dohaja,
predobro opazi,
kaj v nas se dogaja.

Morda gre na živce,
za prav se vtika,
prebere težavo
in se ji ne umika.

Hvaležni bodimo,
da so in so z nami,
ko ostanemo brez,
smo na svetu spet sami.

Objemimo jo dnevno,
še bolj, ko boleha,
saj dokler je z nami,
je vsemu uteha.

Moje ni več
in dlani so spet same,
le v rimi sem bližje ji, 
občutim nje rame.

Veš …

… danes prvič te ne bom objel 
za materinski dan o ljuba mati, 
a te v srcu stisnil bom še bolj, 
da ga iz nebes boš mogla prepoznati …

in lučka na marmorju hladnem gori …

by Mikla

Mikla