Obdarila me je
z lila darilom,
z lila mašno,
ki je v resnici
lila metulj.
Odprl sem darilo
in ven je skočila luna.
Poletela je proti nebu
in sedla na oblak.
Bil sem še majhen,
zato lune nisem dosegel.
»Luna, moja si!
Pridi nazaj!«
»Zakaj?«
»Ker si moja!
Samo moja!
In te potrebujem,
tukaj v temle darilcu,
da boš moje ogledalo!«
Luna ni hotela zapustiti oblaka,
ampak bila je moja,
zato se je zlomila na pol.
Ena polovica se je otožno potuhnila
globlje v oblak,
druga je, na tipalkah mojega lila metulja,
priletela nazaj
v moje roke.
Potem se nisem mogel odločiti
v kateri od svojih polovic lune
naj se gledam.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jan J.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!