zlato
imaš tam nekje
med meči
kjer pečeš
kurje bedre
na roštilju.

vroč si
od zmrzali -
tiste prijetne
pekoče žgoče
vrteče se
bolečine,
ko pozebejo
prstni odtisi
na blazinicah prstov.

bodi danes
umrljiv
samo do mere,
ko nihče
ne posluša -

ker tvoja beseda
ima maso
samo ko težo nosi
marketinška vislica:

(?)

ne vem.
ne sprašuj.

kar sem vedel 5 minut nazaj
je prebavilo brezno
in izkašljalo
reinkarnirano truplo Charlesa Bukowskega,

ki si je najprej po vampu zlil pivo
v popek pa natočil nulatri merico šnopsa
katerega je Linda King na dušek
(in z velikim levelom halucigene pohote)
izpila
in pustila da ji zažge grlo
ter pogreje telo.

ob večerih si je mrtvak poeta
vzel počitek
in štel netopirje
ki so viseli z dreves,

včasih vanje lučal
kamenčke
in si izmišljal točkovanje
za zadete dele telesa.

Henry Miller se ne bi razumel
s tem čudakom,

morda pa bi se Dorothy Parker.

nemara bi dobili mutiranca umetnika
če bi ta dva spočela otroka
in ga z vrvjo okoli vratu
vrgla v svet kulture:

(!)

razumem!
na ukaz,
proSTO
VOLJNO!

to je v bistvu ljubezenski poem,

le posejati ga je treba
in pustiti da vzbrsti
v brezo
na kateri bo hiberniral netopir
v katerega bo
Hank
metal kamenje.

naprimerjanez