Nem odsev v ogledalu.

Polni čašo si pijanec.

Verni kleknil bo k molitvi,

žegnal mu bo roj komarjev.

Vrane krakajo podnevi.

Križi pojejo balade.

Žakelj se z ničem polni,

evre štejejo redarji.

(Genij s kartico opleta,

ploskajo mu virtuozi).

Znanost riše silhuete.

Avto vžgal bo brez gonila.

Snema svoj klobuk čarovnik,

bučno vzklika mu občinstvo.

Politik veže si kravato.

Nocoj bo kult slavil malika.

Nov nasmešek Mone Lise,

prodala se bo limuzina.

Kupec jedel bo balone,

Masterchef dajal dobrote

bo servirane v konfete.

(Polni grozd s suho mano)

Šolarček sledi krmarju

skozi zaprašene izbe.

Goethe se v kotu skriva,

       s schwepsom mu nazdravlja Marlow.

Ibsen straši kakor lutka.

Kette je ovit v verigo,

Aškerc mu Mejnik postavlja.

Belgijec si čedi brke.

Kristina mu nanaša puder.

Kato z Makrotom nazdravlja,

medtem ko kuha makarone.

Križec gre se detektiva,

pater mu krstil je sina.

"Kdo bo bral še litanije,

ki praded jim poje hvalo?"

sprašuje camera obscura

znova sveže baterije.

Órfej vije spet sonete.

Kurbe kažejo mu osle.

Bakhatke trgajo mu glavo,

v pradelce manoskripte.

Menedžer si mane roke.

Kreon mu nazdravlja z vinom.

Cankar se drži za glavo,

voz si pot utira v klanec.

(Razkosan žrebec žre odplako.)

Nem odsev v ogledalu.

Polni čašo si pijanec.

Verni kleknil bo k molitvi,

žegnal mu bo roj komarjev.

orfej