vedno sem vedela
da kopna plujejo
in da jih je zato težko najti
da se manjšajo z enako hitrostjo
kot jaz rastem
da dvigajo krila
ker tako lažje tečejo
pred mano
vedno pred mano
stegujem roke
neznansko dolge roke
ampak kopenca
so miniaturna
zrna toče v moji dlani
ne morem živeti na njih
ne smem dihati
ker bi jih odpihnilo
na razcvetela polja
in bi zmrznile pahljače
s katerimi božam burjo
zato iz kosti lenega zmaja
delam školjke
da vanje zaprem kopna
in jih vržem v slano luknjo
ki rojeva
in ko bo rodila
si bom izmislila svojo zemljo
Ni treba izmišljati tistega kar že zdaj brsti in veje izpod verzov tvoje rahločutne poezije in se v hipu dodakne bralca. V tem primeru moje malenkosti.
LP Karel
Hvala, Karel. :-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!