Zakaj tako uživam v dobrem dremežu,
čeprav me misel na večni spanec strese?

Zakaj sem tako rad pod vodo,
čeprav bi po 2 minutah utonil?

In zakaj se tako ustrašim neskončnosti,
čeprav je to največja človeška želja?

Jetnik sem v času,
privajen ječe nočem ven.

Udobno je, lahkotno in svobodno
življenje blizu smrti.

Želim si seveda podaljševati,
a vsaka knjiga postane enkrat dolgočasna.

Raje torej obstajam v objemu časa - živim,
kot da bi bil čas - nič in ne živel.

Darilo se sprejme,
ne glede na ovoj.

goričan