odsev

Ranjen valovim med nebom in zemljo.

Na sredi dolge poti opetekajoč  se pokleknem in se primem  krvaveče prsi.

Iz luknje na prsnem košu pade srce na moje tresoče, potne roke. 
Počasi sklonim glavo. 
Pogledam z očmi, polnimi barv, hvaležnosti in strahu.
Solza pade 
na hladno, 
skoraj mrzlo
a vseeno še bijoče srce.
Za trenutek otrpnem.
Nežno ga potisnem nazaj 
v zevajočo odprtino in narahlo povijem.
Vstanem.
Korak. 
Leva, desna, leva, desna in misel: Zmoreš. 

Ob potočku si umijem roke, obraz in prsi.
Pogledam odsev na gladini.
Namesto sebe 
vidim tvoj obraz, kako valovi.
Pokličem te in stopiš iz globin.
Z vilinskim sijajem
mi šepneš: Zakaj se bojiš bližine? 
Ne boj se. Daj, pokaži mi rano. 
Nelagodno odvijem povoj. 
Strmiš v luknjo in nežno rečeš: Vse je v redu
in: Ali ga lahko pobožam?
Dovolim. 
Malce boli,
a srce bije bolj živo v tvojih mehkih,
skoraj prozorih dlaneh, ki so na las podobne mojim, le da so dosti manjše in skoraj prosojne. 
Namesto hladu se čeznej počasi razlega ljubeča toplota. 
Kite in praznina se začenjajo zaraščati, 
In, ko že mislim, da bo zlezlo nazaj na svoje mesto in začelo biti v ritmu moje srčike,
začutim pritisk.
Presenečeno gledam, kako ga vedno bolj močno stiskaš, 
vse dokler ga s  sunkovitim gibom ne potegneš ven 
in vržeš na tla.

Gledava se. Globoko.

 Magično. Zmedeno. Živo. Pretreseno. 

Odideš.
Moje oči, polne barv hvaležnosti in strahu se sprašujejo:
Še bije? 

Yoda

levcek

Poslano:
09. 03. 2019 ob 10:19

KRASNA PESEM

lp, M

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
10. 03. 2019 ob 17:33
Spremenjeno:
10. 03. 2019 ob 17:35

Dobra, izžareva moč kljub prizadetosti, sprejemanje neizbežnega kljub nedavnemu upanju, ki pa umre. Pa malo tistega: kar te ne ubije, te okrepi ... Ampak treba je naprej, ne?

  Popravi škrate (kar je pobarvano, pa še vejice in presledke ... )


Ranjen valovim med nebom in zemljo.
Na sredi dolge poti opetekajoč  se pokleknem in se  primem za  svoje krvaveče prsi.

Iz luknje na prsnem košu pade srce na moje tresoče, potne roke. 
Počasi sklonim glavo. 
Pogledam z očmi, polnimi barv hvaležnosti in strahu.
Solza pade 
na hladno, 
skoraj mrzlo
a vseeno še bijoče srce.
Za trenutek otrpnem.
Nežno ga potisnem nazaj 
v zevajočo odprtino in narahlo povijem.
Vstanem.
Korak. 
Leva, desna, leva, desna in misel: Zmoreš. 

Ob potočku si umijem roke, obraz in prsi.
Pogledam odsev na gladini.
Namesto sebe 
vidim tvoj obraz kako valovi.
Pokličem te in stopiš iz globin.
Z vilinskim sijajem
mi šepneš: Zakaj se bojiš bližine? 
Ne boj se. Daj, pokaži mi rano. 
Nelagodno odvijem povoj. 
Strmiš v luknjo in nežno rečeš: Vse je v redu
in: ali ga lahko pobožam?
Dovolim. 
Malce boli,
a srce bije bolj živo v tvojih mehkih,
skoraj prozorih dlaneh, ki so na las podobne mojim, le, da so dosti manjše in skoraj prosojne. 
Namesto hladu se čez njega počasi razlega ljubeča toplota. 
Kite in praznina se začenjajo zaraščati, 
In, ko že mislim, da bo zlezlo nazaj na svoje mesto in začelo biti v ritmu moje srčike,
začutim pritisk.
Presenečeno gledam, kako ga vedno bolj močno stiskaš, 
vse dokler ga s  sunkovitim gibom ne potegneš ven

in vržeš na tla.

Gledava se. 
Magično. Zmedeno. Živo. Pretreseno. 
Odideš.
Moje oči, polne barv hvaležnosti in strahu se sprašujejo:
Še bije?

Zastavica

Yoda

Poslano:
11. 03. 2019 ob 10:23

Vedno gre vse naprej, s tabo ali brez. :) 

Hvala levcek super hvala Lidija. 

Lp Y.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Yoda
Napisal/a: Yoda

Pesmi

  • 08. 03. 2019 ob 21:52
  • Prebrano 568 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 199.28
  • Število ocen: 10

Zastavica