Sto dreves
je izruvalo svoje korenine
kot legionarji začenjajo pohod
takt jim narekujejo zarjavele trobente
s krošnjami trgajo električne žice
za njimi ostajajo smolnate brazde
s prstjo zaznamujejo sled
postala so gmota živih teles
postrojena na dvoriščih med bloki
vrinjenci nereda v mestni red
veje igrajo podoknico rokam
ki so jih zasadile v rast
veter je dirigent lesne simfonije
zatulile so sirene intervencijskih vozil
aretirati
požagati
požgati
(saj so samo usodi predane sirote)
oblaki so sklonili svoje obraze
jih ovili v varstvo nevidnega
prenašajo jih v predele plodne prsti
na novo ukoreninjenim bodo ozelenele krošnje
listi bodo še dolgo pripovedovali zgodbo neke noči
kot pravljico za ptičje mladiče
po pločnikih so ostale smolnate solze
med njimi poplesujejo goreče violine
prve izpušne pline blaži vonj žlahtnih kadil
skozi odprto okno se stegujejo roke
rastite svobodno osirotela drevesa
veter bo prenašalec pozdravov
Pjesma snage i empatija. Tako ju ja isčitavam, draga Filia.
''... po pločnikih so ostale smolnate solze
med njimi poplesujejo goreče violine....''
Lijep pozdrav,
Katica
Katica
Hvala ti za branje in sled, ki jo je "klic vesti" pustil v tebi. Mar nismo odgovorni za vse, čemur smo pomagali zrasti? Jaz mislim, da tudi drevesa žalujejo. Naj živijo moje "zapuščene sirote" v kakršni koli obliki.
Sto dreves je samo simbolična številka; posadila in negovala sem jih več. Nekoč …
Naj ti veter prinese pozdrav in vonj smolnatih kadil.
"filia"
Rahločutno do narave kot bi moralo biti.
Lep pozdrav Valerija.
Saša
Saša
Hvala. Vsi smo otroci Zemlje …
Lep dan V.
Filia, lepa je tvoja pesem! Saj ti celo zašepetajo, pošumljajo, ko jim nameniš pogled, jih pobožaš in se zahvališ za poživljajoč eliksir življenja ...
Prijeten dan ti želim,
Sašo
Sašo
Hvala tudi tebi. Pa še kako prav imaš. Ko jim obrneš hrbet, se znajo tudi posušiti. Veš, nekako čutijo in nekatera začnejo brez razloga umirati.
Vse dobro. "filia"
Draga filia
Ja, sto dreves. Žalostna zgodba. Odlično si jo napisala.
Lep pozdrav,Irena
Irena
Hvala. Življenje ima dva pola in vmesne nianse. Včasih je prekleto žalostno, ampak, saj to veš tudi sama.
Ko bi le bila potujoči oblak in bi lahko prenesla vsa drevesa v "drevesna nebesa".
Poglej jih in če boš katero objela, se spomni ...
Stabla su Zemljine ruke: majčinske, očinske, djetinje. Njihovo korijenje objedinjuje Zemlju u jednu cjelinu, poput krvotoka.
A tvoja Pjesma znakovit im je omen, čudesna Pjesnikinjo.
Branka
"Nikta" moja
Hvala ti za takšno dojemanje. Res pozdravljam svoje zapuščene otroke. Vsako noč mi vstopijo v sanje in jemljejo slovo. Žalostne so njihove "podoknice". Mogoče je težko razumeti, dokler ni doživeto. Naj bo večini prihranjeno.
Mogoče bom kdaj zaspala kot fosil v jantarju?
Naj bo noč tvoja prijateljica. Valerija
urednik
Poslano:
08. 03. 2019 ob 11:38
Spremenjeno:
08. 03. 2019 ob 11:38
Goreče violine, ki igrajo o nesrečni usodi dreves, personifikacij vsake krivice. Iz zaupanja v varstvo nevidnega gremo dalje ...
Čestitke,
Luka
Čestitam ti Valerija in lep praznik ti želim.
Lep pozdrav, Saša
Luka
Iskrena hvala za besede in črtici.
Naj igrajo goreče violine … Res. Gremo dalje; korak po korak.
Bodi pozdravljen
"filia"
Poslano:
08. 03. 2019 ob 12:12
Spremenjeno:
08. 03. 2019 ob 12:13
Saša
Hvala ti. Praznik? Ja, praznik …
Ne pozabi na majhne stvari vsakdana. V.
* osupel sem,
drevo vdihuje moj izdih,
drevo izdihuje moj vdih...
čestitke.**
ZELO ZELO LEPA se dotakne tja v dno duše lp, M
"svit"
V čast mi je
Moji "osiroteli otroci" imajo svoje poslanstvo. V vseh oblikah. Ne vidim jih več, razen v sanjah in slepim se, da še živijo.
drevo vdihuje ogljikov dioksid,
drevo izdihuje kisik …
Popolno; HVALA
V simbiozi "filia"
"levček"
Mateja, tudi tebi hvala. Drevesa imajo krošnje; naj ti pobožajo obraz, imajo korenine; naj v tvoji duši najdejo plodno prst.
Vse lepo "filia"
* z veseljem, filia, hvala.**
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: filia
- 06. 03. 2019 ob 21:19
- Prebrano 830 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 463.09
- Število ocen: 24