Modro nebo nad menoj,
neizmerna božanska globina,
tla daleč pod mano,
bližina sonca, opojna višina,
letim....
Na krilih fizikalnega zakona,
ko prostor svoboden je,
in zadnja spona popusti,
gledam skozi Pegazove oči,
letim....
Elisa pred mano reže zrak,
svoboden kot Pegaz, njemu enak,
zvok motorja, kot materin glas,
kot sanje, kot prostor in čas,
letim....
Levi in desni zavoj, navzgor,
pod sabo gledam vrvenje,
počasi spustim letalo,
vidim svet, življenje,
letim....
Zvok pristajalnih koles na stezi,
grobo me vrne v realnost,
pogledam še enkrat svet iz tal,
vse je le kruta banalnost,
živim........, ko letim.
WOLF