Sonce čakam

da mi pride nasmeh

na trpke ustnice

da se ne bodo držale

preveč resno

v svetu kjer mora biti

vse tako

kot so drugi od nas

navajeni

uvodni pozdrav

in morebitni odzdrav

a ni nujno

samo noge se morajo

gibati

da telo postane

utrujeno

in pljuča da so

polno svežega zraka

tudi pesmi niso nuja

so samo izpisi

iz misli

te potem pridejo

na križanje

na splošno analizo

ali pa na odpad

in vsakodnevno

jih sproti dajem

v odpad

tiste viška

ki jih izgovarjamo

da za nami ne govore

da smo nekulturni

ljudje ki ni rečeno

da te v resnici cenijo

zato grem

vedno

z besedami

bolj navznoter

kot navzven

in ne počutim

se izgubljeno

prej sem svoja

osvobojena

tako greva

midve

svobodni

in med nama

je dovolj besed

da nisva odtujeni

ena drugi

vse ostalo ne šteje

ne več

IŽ-lev