o tem in onem
Včasih nam je babica v vsej svoji dobronameri prigovarjala -
ne bojte se mrtvih, če že, se raje ognite živih ljudi,
ki ne zmorejo obvladovati svojih čustev, ali pa zlih namer,
ti prizadevajo daleč največ gorja!
Pa jo je dobrodušen dedek, ki je imel neko svojo, bolj razdelano filozofijo,
nekoč hudomušno dopolnil nekako takole;
ne izogibajte se mentalnemu stiku s pokojnimi,
kajti njihovo umevanje smisla obstoja je neprimerljivo bolj kompleksno,
kot pa je za nas nesrečnike (na Zemlji živeče, in na pet do šest čutov omejene) lahko okrnjeno.
Pozimi nas je učil graditi igluje s stekleno kupolasto streho,
na pómlad smo z njim postavljali lesene opazovalnice ob visokih drevesih,
da smo lahko dolgo v noč nemoteno zrli v globino nebesne ponjave.
Poleti nam je rad prebiral kratke odlomke iz zajetnih knjig »čudakov«,
sledil je, in razglabljal o živahnosti vsepretakajočega življenja
po prostranih vesoljnih širjavah.
Med jesenskimi počitnicami nam je pripovedoval nekaj o ne/minljivosti;
o tej večni spremenljivki kot edini stalnici,
o spiralnem kroženju ter različnih oblikah bivanja
v inter in multi-dimenzionalnem vsemirju,
o zvoku, fotonih, barvah, frekvencah, fraktalih,
pa o dveh principih, o diametralnih nasprotjih, o nujnosti trenj,
o tej neuničljivi energiji, ki napaja duha kreativnosti,
o dveh hemisferah (možganskih, Zemljinih, vesoljnih)
o vezivnem tkivu med njima,
o pomenu ohranjanja ravnovesja, hrepenenja, budne pozornosti,
radovednosti in čudenja,
pa o nedoumljivi inteligenci Vira vsega Stvarstva,
in še, in še, o tem in onem ... kar v šoli ni bilo del učnega programa.
Seveda kot otroci vsega tega, o čemer je govoril,
tedaj nismo čisto dobro razumeli.
Smo se pa vseskozi neizmerno radi vračali v objeme dedijevih besed
in babičinih smehljajev.
Potem nekega dne ni nič več rekel.
Prekleta Tišina mi je po praznih dvoranah miokarda odmevala
nevzdržno dolgo!
Ne vem, če mi je sploh kdaj čisto prenehala igrati …
Vem pa, da me je zlakotnila in zažejala v dno drobovja!
Do poslednje sive vijuge!
Do zadnjega kvarka!
Do absurda!
Vendar so tokovi dedkovih misli šele zatem zares zaživeli …
Nenavadno živahni, mi še danes kdaj šepetajo o skrivnostnih poteh -
tega prostim očem nevidnega, vseprežemajočega Življenja.
odpelješ me
na potovanje
do roba vesolja
in nazaj
Poslano:
27. 02. 2019 ob 23:48
Spremenjeno:
01. 03. 2019 ob 00:06
:) Lepa poetična misel, Igorj.
Pa hvala za družbo na današnjem popotovanju, ki me je še pred jutranjih svitom in zvonjenjem budilke odkatapultiralo iz postelje k tipkovnici, da so se mi skoraj prstne blazinice vnele. Pa saj smo tako vsi del njega in v njem; vesoljci. :) Le da so z Zemljine perspektive morda za koga bolj mikavni tisti kotički vesolja, ki na nek magičen način obetajo nadaljnji razvoj človeških bitij - izven teh zemeljskih krogov večno zaciklanih v neko nasilje. A je do tja še dolga pot, zato nam raziskovanje in poskus razumevanja širše slike znotraj tega vsevesoljnega mozaika lahko služi kot nekakšen notranji kompas … ne vem, vsaj meni. In prav to vodilo včasih že vnaprej nakaže smer, odčita miselne tokove v ravneh zavesti, ki je glavni sestavni del "dark matter" (no, znanosti še ni uspelo dokazat kaj natančno ta temna tvarina sploh je … ampak …) Kakorkoli že, bolj od povratne karte v ta svet - kakršen je, me še vedno zanima kako do one-way-ticket odtod! :)
Bodi dobro, lahko noč.
Tvoja razmišljanja so mi zelo blizu. Zelo močno čutim, da bi morali biti vsi ljudje na nek način vesoljci in redno gojiti prakso premika iz svojega kakor ti pišeš in ga tudi jaz dojemam kot takega 'zaciklanega' mikrokozmosa v vesolje, kjer bi jim pogled in uvid na to nenavadno kroglo predstavljal kompas in ponastavil miselne tokove pa še marsikaj drugega, naj omenim vsaj še blagodejni vpliv na njihov ego.
Lepo opisani spomini.
lpb
Poslano:
28. 02. 2019 ob 23:48
Spremenjeno:
01. 03. 2019 ob 00:34
Igorj, saj … če za hip odmislimo vsebino sistemskega dogajanja na tej nenavadni kugli - in vsevprek prepredenega nasilja ter nepotrebnega trpljenja povezanega z njim - je tudi ta prelep planet del skrivnostno veličastnega vesolja in torej vsi prebivalci na njem vesoljčki. ;) Forma je lahko lepa, a kaj pomaga, če ni neke prave vsebine, ki pritiče homo sapiensu sapiensu. Temu je dan razum (in s tem možnost predvidenja, pravilnega sklepanja, dobrega načrtovanja), da bi ga uporabljal sebi - človeštvu v prid, in ne v pogubo.
Hvala za input. Lp, vega
Branka, lepo pozdravljena in hvala za bralni dotik.
Sem ravnokar obiskala tvojo stran, in tam našla veliko dobre poezije. Haibunska ti še posebej leži. Odlično komponiraš! :)
Lp, vega
Hvala, vega. Se beremo se naprej.
lpb
Poslano:
01. 03. 2019 ob 00:33
Spremenjeno:
01. 03. 2019 ob 06:23
:) Naj te spremlja kreativni duh še naprej.
Lahko noč, vega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vega
- 27. 02. 2019 ob 07:35
- Prebrano 499 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.78
- Število ocen: 6