Zakaj ljubezni in v nje imenu
delati tako veliko trpkega gorja,
sprašujeva se z rimo o bremenu,
ki je uničilo veliko pristnega sveta.

Zakaj v njej zlaganega je mnogo,
v čustvu skriva se preračunljivost,
odigrana igra vodi v bistvo togo,
pogasi pregovorno iskrivost.

Zakaj priznati ne navidezni dvojini,
da imeti rad pač prava ni ljubezen,
ko o dotiku zgolj ostajajo spomini,
vsaj iskren pogovor je obvezen.

Zakaj prenašati poljub, dotik, objem,
če vanj ne vlagamo nobene želje,
mar rutina vse je, kar je v njem
in nikdar več se ti v glavi ne odpelje.

Zakaj v neizpolnjenem pričakovanju,
utapljati užaljenost in stopnjevano jezo,
skoraj neprestano misliti le nanju,
le zakaj in kdo uničil je to zvezo.

Zakaj ne vlagamo v ljubezen od začetka
in dovolj sta dve očarani osamljeni telesi,
kmalu ugotovita, da pač ni bilo napredka,
brez globine drugi uničeni so interesi.

Zakaj se zanjo ne potrudimo dovolj ,
jo hranimo z malenkostmi občutka,
da oba bi to odsotnost pogrešila bolj,
uživala v vsej tej danosti trenutka.

Zakaj preprosto »Ljubim te« izgovorimo,
četudi temu vemo, da pač ni tako,
v laži pa veliko škode naredimo,
občutimo kaj hitro, da nam je zašlo.

Zakaj je spolnost v glavi potrdilo,
da nekdo nas ljubi brezpogojno
in če v rjuhah nič se ni zgodilo,
da pripravit se je treba pač na vojno.

Zakaj ljubezen nima navodil,
ki bi se morali jih vsi držati,
mar ni preprosteje brez vseh prisil
sprejemati, obogatiti in nazaj dajati.

Zakaj, če tega ni, preprosto in pošteno,
se za vso izkušnjo brez prepira zahvaliti,
poiskati čustvu novo podarjeno,
mirno proti soncu z upanjem oditi.

by Mikla

Mikla