KUD Apokalipsa razpisuje
21. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU
Pošljite največ šest (6) haikujev v slovenskem jeziku, ki ne smejo biti objavljeni v revijah ali knjigah, ne smejo biti poslani na kateri drugi natečaj, niti objavljeni na internetnih straneh pesniških portalov.
Avtorji iz tujine naj pošljejo haikuje v angleškem jeziku, avtorji iz bivših republik SFRJ lahko tudi v njihovih jezikih oz. v angleškem prevodu.
Haikuji morajo biti originalno delo avtorja.
Tematika je poljubna, oblika je lahko prosta (praviloma v okviru 17 zlogov).
Prispele haikuje bo izbirala komisija v sestavi: mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.
Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 16. marca 2019 na naslov:
KUD APOKALIPSA
Ul. Lili Novy 25,
1000 LJUBLJANA
s pripisom »Za haiku natečaj«.
Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju: ime in priimek*, poštni naslov*, elektronski naslov*, telefon*, poklic, starost (*obvezno).
V primeru pošiljke na elektronski naslov [email protected] pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi osebni podatki, kot so navedeni v prejšnjem odstavku.
Rezultati natečaja bodo objavljeni jeseni v reviji Apokalipsa.
Poslano:
01. 12. 2019 ob 21:54
Spremenjeno:
01. 12. 2019 ob 22:47
O enaindvajsetem slovenskem natečaju za najboljši haiku
Na 21. natečaju je s 473 haikuji sodelovalo 80 avtoric in avtorjev iz naslednjih držav: Bolgarije (1), Bosne in Hercegovine (3), Črne gore (2), Hrvaške (25), Makedonije (1), Slovenije (35) in Srbije (13). Mednarodna udeležba je tokrat še bolj upadla, natečaju zvesti so ostali samo še avtorji iz nekdanje SFRJ.
Komisijo so kot že leta doslej sestavljali mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman. Izmed prispelih haikujev je izbrala tri za enakovredno nagrado, 11 za pohvalo ter 34
za objavo v reviji, kar je skupaj 48 oziroma dobrih 10 % vseh prispelih haikujev. Komisija se je kljub številčno manjši udeležbi avtorjev odločila za nekoliko več izbranih haikujev kot v preteklem letu, predvsem zaradi spodbude za ustvarjanje novim in dosedanjim avtorjem. Pri izbiri sta jo, manj kot klasična oblika 5-7-5 zlogov, znova vodila predvsem zanimivost in izvirnost tematike ter iskrenost v doživetju trenutka. Haikuje v tujih jezikih so v slovenščino prevedli člani komisije, prevode je lektorirala Manica Baša.
Zahvala vsem udeležencem in iskrene čestitke nagrajencem ter avtorjem pohvaljenih in za objavo izbranih haikujev!
Alenka Zorman v imenu komisije
HAIKU MANDALA
(obrazložitve nagrajenih haikujev)
NAGRAJENI HAIKU – enakovredno
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
pod starim kostanjem
od najine klopce
le še skelet
Olga Kolenc, Slovenija
Skelet je tisto, kar (po navadi) ostane od fizičnega človeka. Vendar ne vedno in ne nujno. Ljubezen je tista, ki botruje nastanku (človeških) teles in posredno tudi nastanku (takšnih in drugačnih) skeletov …
Klopca pod (starim) kostanjem, ki si jo »prisvojita« dva zaljubljenca, je romantično mesto. Simbolizira hkrati zasebnost in javnost, skritost in odprtost, senco in svetlobo …
Ne vemo, kaj se je zgodilo z njunim odnosom. Z njuno ljubeznijo? Morda so tudi od razmerja ostali le »skeleči skeleti spominov«, ki jih oživi pogled na razpadlo klop. Čeprav je skelet personifikacija smrti, smrt v večnem krogu Življenja-in-Smrti ni nekaj dokončnega, statičnega; je le trenutek, ki odpira nove možnosti. To še posebno velja za »smrt« v simbolnem pomenu. Propad enega odnosa odpira prostor novim odnosom. Propad klopce ponuja prostor novim klopcam …
Haiku ohranja skrivnost: ne vemo, kašna zgodba (pesnice) se je odvijala v času, ko je klopca postajala skelet. Vse to ni pomembno. Bistveno je, da haiku ujame trenutek, ki poveže življenje/konec klopce z (notranjim) življenjem in doživljanjem pesnice. V okviru te zgodbe pa zaživi in zažari Življenje sámo …
Edin Saračević
ščebet lastovic
senca spomina lega
na ruševine
Ivanka Kostantino, Slovenija
Lastovka je ptica selivka, ki se iz leta v leto vrača na isto mesto in gnezdi. Vse življenje ima samo enega partnerja. Ko se lastovke vrnejo, s seboj prinesejo pomlad. Ponovno nas razveseljuje lastovičje cvrčanje in ščebetanje na žicah in v gnezdih, pa tudi prhutanje in šelestenje njihovih kril okrog hiš in hlevov. Fran Erjavec, naravoslovec in pisatelj (1834–1887), je zapisal: »Bodi nam prisrčno pozdravljena, ljubezniva ptica, ki nam vsako leto prineseš zaželeno pomlad in z njo prijetno zelenje in cvetje.«
Lastovke so hitre in spretne ptice neba in prostosti, na tleh jih lahko opazimo le izjemoma. Niso samo znanilke pomladi, temveč so v različnih kulturah simbol doma, ljubezni, družinskega življenja, zvestobe, upanja, vztrajnosti, domotožja, sreče in blaginje …
V antični Grčiji so bile lastovke povezane z Afrodito, boginjo ljubezni, in verjelo se je, da prinašajo srečo. Praznovali so njihov prihod. Stari Rimljani so verjeli, da je lastovka totemska ptica za žalujoče matere in da uteleša duše otrok, ki so umrli ob rojstvu. Na Kitajskem so prihod lastovk povezovali z enakonočjem; ta dan je bil idealen za obredje plodnosti. Na klasičnih kitajskih slikah je lastovka predstavljala srečo in prihod pomladi, pogosto je bila upodobljena na cvetoči breskovi veji. Druge podobe jo kažejo tudi kot simbol drznosti, tveganja ter spremembe na dobro v prihodnosti. Če se lastovke ne vrnejo, to v pregovorih ne pomeni nič dobrega. Le pri Perzijcih je simbolika lastovk bolj negativna. Povezujejo jo s selitvijo, ločitvijo in samoto (ker je ptica selivka). Kristjani vidijo lastovko kot simbol žrtvovanja in ponovnega rojstva, pa tudi kot simbol novih začetkov. Portugalci upodabljajo lastovke v keramičnih in drugih umetniških izdelkih.
Na Japonskem so lastovke simbol sreče, zvestobe v zakonu in plodnosti. Upodobljene so tudi v različnih vezeninah. Kobayashi Issa (1763–1828),, japonski mojster haiku poezije, je v nekaterih svojih haikujih takole opeval lastovke – japonsko: tsubame (vir: internet; prosti prevod iz angleščine):
kam so odšle? / vsa lastovičja gnezda / so prazna
ko se boste vrnile / ne pozabite na mojo hišo! / odhajajoče lastovke
gorska vasica – / celo lastovke pojo / v praznovanju
vsaka od njih / ima veliko povedati … / lastovke
Tudi lastovke v nagrajenem haikuju, ki je zapisan v klasični obliki 5-7-5 zlogov, so se vrnile iz daljnih južnih krajev in prinesle pomlad, le človek se ni/ne bo vrnil v svoj dom. Živahno ščebetajo, a ne najdejo več starega gnezda. Ni več napušča, kjer bi našle varnost in zavetje za svoj zarod in posredno tudi hrano. Od hiše ali/in hleva so ostale samo še ruševine. Spomin pesnice na nekdanje življenje ter sožitje med vaškimi ljudmi in pticami je zato boleč, je samo še senca. Elda Viler v pesmi Lastovke (besedilo: Milan Jesih, glasba: Jure Robežnik) poje: »Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka …«
Alenka Zorman
bezvjetrica
u paučini pod trešnjom
mandala
brezvetrje
v pajčevini pod češnjo
mandala
Đurđa Vukelić Rožić, Hrvaška
Haiku iz vsega štirih besed nas takoj prevzame, dotakne se nas, kot se spodobi za iskreno doživet haiku trenutek, ki ima sposobnost preiti iz slike oziroma skice v kontemplacijo.
Znajdemo se pod cvetočo češnjo, obdani s prijetnimi vonjavami in brenčanjem čebel. Nenadoma zagledamo lebdeče cvetne lističe, čeprav je brezvetrje. Nekaj še čisto belih, nekaj že sivkasto odcvetelih. Posuti so z rumeno zlatim prahom. Pajčevina ni več samo pajkovo domovanje, saj nas popelje in nam omogoči vstop v višjo resničnost.
Mandala je trud dolgega vztrajnega dela, naj bo narejena iz peska ali pa dobesedno iz lastnega telesa, saj pajek sam izloča nit, iz katere stke pajčevino. V bistvu vsak človek sestavlja sebi lastno mandalo, kakor najbolje ve in zna, in pri tem uporablja svetle (vedre) ali temne barve. Včasih to delamo z veliko volje in navdušenja, včasih pa samo iz vztrajnosti, ker se pač nahajamo v tem prostoru in času.
Mandala je simbol, ki lahko predstavlja vsako religijo, vsako osebo, vsako bitje. Mandala je razkošen prikaz kroga, ki se razprostira okoli središča; vsak najmanjši delec pa ima spet svoje središče, in tako mandala označuje celotno vesolje: od neskončno majhnega delca do neskončno velikega, od atoma do galaksije.
Neverjetni sta tudi moč haikuja in pronicljivost pesnice, ki nam je z izbranimi besedami omogočila, da lahko sebe občutimo kot delček vsega stvarstva: včasih smo čisto majčkeni kot zrnce peloda ali cvetni listek na pajčevini, nežni in krhki, minljivi, drugič neizmerljivi kot vesolje ...
Silva Trstenjak
POHVALJENI HAIKU
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
naizmjenično
ponoć sa zvonika
i čuk
menjavata se
polnoč iz zvonika
in čuk
Mihovila Čeperić-Biljan, Hrvaška
trešnja cvjeta –
unuka objašnjava
kvantnu teoriju
češnja cveti –
vnukinja razlaga
kvantno teorijo
Sovjeta Grubešić, Srbija
konji iz magle
vidljivi na trenutak
beže u oblak
konji iz megle
vidni za hip
bežijo v oblak
Mile Lisica, Republika Srpska, Bosna in Hercegovina
snegot pak pađa
iako moeto kuče
bez prekid lae
sneg pada
čeprav moj pes
neprestano laja
Toni Pavleski, Severna Makedonija
Žubori reka …
Jako mi se dopada
ribarev šešir.
Reka žubori …
Zelo mi je všeč
ribičev klobuk.
Predrag Pešić - Šera, Srbija
v ogledalu
tuj obraz
nekega včeraj
Dominique Reščič, Slovenija
razgovor –
moja tišina nasuprot
njenoj tišini
pogovor –
moja tišina nasproti
njeni tišini
Dragan J. Ristić, Srbija
Prazna stran
čakam navdih
pride maj.
Adrijano Rustja, Slovenija
na vrtu psihiatrije
bolnika zaploskata
prijaznemu psu
Jurij Rustja, Slovenija
poletni naliv
v podhodu
tudi metulj
Jurij Rustja, Slovenija
sve bliže stropu
sve dalje od mog dlana
polica s knjigama
vse bliže stropu
vse dlje od moje dlani
knjižna polica
Đurđa Vukelić Rožić, Hrvaška
IZBOR OSTALIH HAIKUJEV
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
novi kalendar –
o, kako godi tihost
još jednog jutra
nov koledar –
o, kako godi tišina
še enega jutra
Mihovila Čeperić-Biljan, Hrvaška
sa starog panja
pauk ukrao mustru
za svoju mrežu
s starega štora
je pajek ukradel vzorec
za svojo mrežo
Ljiljana Dobra, Hrvaška
seoska svatba
poskakuje ružmarin
na reveru
vaška poroka
rožmarin poskakuje
na reverju
Zoran Doderović, Srbija
Kao nalet vjetra
unuci rastjerali
moju samoću.
Kot sunek vetra
so vnuki razgnali
mojo samoto.
Nevenka Erman, Hrvaška
polje vrijesa
skriva male leptire
i od pjesnika
nasad resja
skriva majhne metulje
še pred pesnikom
Marica Ferhatbegović, Bosna in Hercegovina
žalost v hiši
v tišino se zaje
premik kazalca
Bojan Foršček, Slovenija
sunčanje
kap mora se isparava
u njenom pupku
sončenje
morska kaplja izpareva
v njenem popku
Željko Funda, Hrvaška
strpljiv fotograf –
golubovi opet bježe
iz kadra
potrpežljiv fotograf –
golobi že spet bežijo
iz kadra
Danijela Grbelja, Hrvaška
ljubim ga
na travi –
i mrav hoće
poljubljam ga
na travi –
tudi mravlja bi ga hotela
Sovjeta Grubešić, Srbija
odžačarev smeh –
dugme na mom kaputu
hvat izdrža
dimnikarjev smeh –
gumb na mojem plašču
prenese prijem
Darko Habazin, Srbija
aprilske trave
za kosa vsak dan višji
skok čez ovire
Joca Jamšek, Slovenija
oblak peludi
sletio s cedra
sa loptom
oblak peloda
se je vsul s cedre
skupaj z žogo
Vilma Knežević, Hrvaška
ptič na veji
pod krošnjo
zavriska otrok
Boris Kononenko, Slovenija
Valentinovo
en samcat hrastov listič
trepeta v vetru
Ivanka Kostantino, Slovenija
budeći se
nakon operacije …
prvi snijeg
zbujam se
po operaciji …
prvi sneg
Nina Kovačić, Hrvaška
sati posjeta …
u bolnici miriše
mamina štrudla
ure obiskov …
v bolnišnici diši
mamin zavitek
Nina Kovačić, Hrvaška
u dnevnoj sobi
tišina vrišti
nema djece
v dnevni sobi
kriči tišina
ni otrok
Evica Kraljić, Hrvaška
Živahen copot.
V dedkovih natikačih
neznaten pobič.
Samo Kreutz, Slovenija
siromaštvo
još ga uvijek čuvam
u svom srcu
revščina
še vedno jo hranim
v svojem srcu
Štefanija Ludvig, Hrvaška
suton
na utrci konja sjene
stigle prve
sončni zahod
na konjski dirki so sence
prispele prve
Vladimir Ludvig, Hrvaška
lahkoten pršič
megli jezersko skorjo
labod zakrili
Felicita Medved, Slovenija
Poslano:
01. 12. 2019 ob 21:59
Spremenjeno:
01. 12. 2019 ob 22:52
na prozorima
lome se kišne kapi
sat kuca kroz noć
na oknih
se lomijo dežne kaplje
ura bije skoz noč
Boris Nazansky, Hrvaška
prvo vo voda
a od nea vo mene
sonceto gleda
najprej v vodo
iz nje vame
gleda sonce
Toni Pavleski, Severna Makedonija
Pismo prek oceana
prijatelj zaliva rože
pomirjen s smrtjo
Andraž Polič, Slovenija
staro obzidje
pomladnemu žafranu
raka in zibel
Marija Praprotnik, Slovenija
veter boža
late trav
mlini molčijo
Milojka M. Premru, Slovenija
bolnička soba –
vjetar vrata otvara
umjesto ljudi
bolniška soba –
veter vrata odpira
namesto ljudi
Sanja Radulović, Bosna in Hercegovina
ne maram dežja,
a danes vedrim s teboj –
naj ne preneha
Mojca Šipek, Slovenija
Najini usodi
skupaj nakupujeta
mrliški venec.
Eva Šubic, Slovenija
izpah gležnja –
list na veji
pleše naprej
Adam Šuligoj, Slovenija
prve trobentice
nežno se dotaknem
trdote telefona
Adam Šuligoj, Slovenija
srušen zid
za vratima zadenut
papir o pošiljci
porušen zid
za vrata zataknjen
listek o pošiljki
Ljubinka Tošić, Srbija
stogovi sjena u polju –
moja obitelj
ponovno na okupu
stogi sena na polju –
moja družina je
spet vsa zbrana
Aljoša Vuković, Hrvaška
Pod Uršljo goro
glas cerkvenega zvona
vabi hčer domov.
Klavdija Zbičajnik, Slovenija
Bravo, čestitke vsem trem nagrajenim avtorjem, posebno Ivanki - Lea 199
in seveda vsem pohvaljenim in izbranim za objavo,
posebej tistim ki objavljamo tudi naPesem.si!
Lp, Marija
Čestitam!
Lep pozdrav.
Dimitrij
Ivanka, hvala za to lepo sporočilo.
Čestitke in lep pozdrav!
Hvala vsem in čestitke vsem, ki ste na natečaju pohvaljeni, imate objavo in ne nazadnje vsem, ki ste sodelovali.
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!